Absurdistan: Kdo je nevaren?
tor, 05.12.2017, 18:00
Absurdistan: Kdo je nevaren?
Severna Koreja ni od leta 1953 napadla nikogar, ZDA pa so od bitke pri Ranjenem kolenu vojaško posredovale že 135-krat.

Na Korejskem polotoku sem bil že kar nekajkrat. Prvič pred natanko tridesetimi leti, na eni od generalk za prihajajoče olimpijske igre v Seulu leta 1988, ko se je Južna Koreja svetu hotela predstaviti v najlepši luči. To državo sem nazadnje obiskal lani in iz Seula tedaj na hitro skočil tudi v olimpijski Pjongčang, kjer ima moj dober znanec eno glavnih vlog pri urejanju prog za smučarske tekaške preizkušnje.

Vmes sem bil pred nekaj leti tudi v Severni Koreji in tako postal eden redkih Zemljanov, ki si je demilitarizirano območje v Panmundžonu ogledal z obeh strani. S severne in z južne strani te zares strogo nadzorovane meje. A iz mojih izkušenj lahko trdno rečem, da so na severni strani bistveno manj živčni in napeti, kakor pa na jugu, kjer se ni mogoče znebiti občutka, da že leta kar malce načrtno sejejo paniko in strah pred brati s severa. Dovolj razlogov torej, da me najnovejša korejska (jedrska) kriza resnično zelo zanima.

Ker že dolgo živimo v Orwellovem svetu laži in propagande, je v zdajšnji krizi, ki traja že mesece, v ospredju vselej samo en hudobnež. To je kajpak severnokorejski voditelj Kim Džong Un. Njegovega deda Kim Il Sunga sem iz neposredne bližine videl dvakrat. Najprej živega, ko je s predsednikom Titom junija 1975 obiskal Ljubljano, nato pa še mrtvega v njegovem marmornatem mavzoleju v Pjongjangu. Nihče ne ve natanko, kaj se dogaja v Kim Džong Unovi glavi in posredno v severnokorejskem generalštabu, toda ne glede na to, kako nevaren in nepredvidljiv je lahko, v tej korejski drami še zdaleč ni edini nevarni igralec. Teh je namreč kar precej.

Veliko nevarnejši je zagotovo ameriški predsednik Donald Trump, ki je že v predvolilni tekmi govoril, da je »uničevanje zelo pomembno zame« in »da lahko na Peti aveniji ubije človeka, pa se mu ne bo nič zgodilo«, ko se je preselil v Belo hišo, pa je začel brez dlake na jeziku groziti s pravim »dežjem ognja in besa, kakršnega svet še ni videl«, režimu v Pjongjangu pa obljubil, da ga bo zbrisal z obličja Zemlje. Kdo je torej nevarnejši za Korejski polotok in svet? Nerazsodni Donald Trump z mogočnim jedrskim arzenalom, kakršnega svet še ni videl, ali pa severnokorejski voditelj, ki vsak dan preskuša kakšne nove rakete, na televizijskih posnetkih pa iz dneva v dan gledamo v glavnem ene in iste posnetke? Kim Džong Un me včasih zato pomalem spominja na nekdanjega sovjetskega voditelja Nikito Hruščova, ki je na mogočne vojaške parade ob Dnevu zmage na Rdeči trg kar nekajkrat poslal le makete (novih) raket, tako da so si v Pentagonu potem mesece belili glave s tem, kaj jim je Moskva spet strašnega zakuhala...

Donald Trump zelo ljubi jedrske reči. To je že večkrat omenil. V ameriških arzenalih je ta hip okrog 4000 raket z jedrskimi konicami. Dovolj za uničenje vsega sveta. Toda v ZDA kljub temu načrtujejo dodatno jedrsko oboroževanje. V kongresnem odboru za proračun se je znašel dokument, po katerem naj bi ameriška vlada za te namene v prihodnjih tridesetih letih porabila kar 1200 milijard dolarjev (po nekaterih drugih podatkih celo 1700 milijard), kar je seveda ogromna vsota. »Preveč denarja, ki ga nimamo, za arzenal, ki ga ne potrebujemo!« je tovrstne načrte denimo ostro ošvrknil Derek Johnson, direktor protijedrske organizacije Global Zero.

Toda tovrstni argumenti v krogih okrog Bele hiše - in kajpak Donalda Trumpa - ne padejo na plodna tla. Razumljivo, saj večina članov sveta za nacionalno varnost in ljudi, ki z njimi neposredno sodelujejo, pač prihaja iz orožarske industrije. In ti pravzaprav silijo politiko v oboroževanje, saj brez tega vojaška industrija ne more preživeti. Orožarski lobiji, ki ga denimo predstavljata tudi obrambni minister James Mattis (nekdanji član uprave družbe General Dynamics) in šef Trumpovega kabineta John Kelly (med drugim svetovalec podjetja DynCorp, ki je urilo iraško policijo), ustanavljajo celo nekakšne think tanke, ki potem propagirajo njihovo politiko. William Hartung iz Centra za mednarodno politiko je tovrstno početje orožarskih kvaziekspertov označil kar za nadvse umazano intelektualno pranje denarja...

Jedrskih jastrebov je v Pentagonu in v Beli hiši v resnici ničkoliko. General Barry McCaffrey je na primer nedolgo tega, ne da bi kaj pomisli, izjavil, da se bo jedrska vojna s Severno Korejo začela poleti prihodnje leto. Njegove izjave močno spominjajo na pisanje Keitha Payneja, nekdanjega direktorja Nacionalnega inštituta za javno politiko (NIPP), ki je leta 1980 v reviji Foreign Policy objavil članek z naslovom Zmaga je možna. V njem je zapisal, da ZDA lahko dobijo jedrsko vojno (s Sovjetsko zvezo), saj bi v njej »izgubila le kakšnih 30 do 40 milijonov ljudi«. Potrebnih bi bilo le dovolj lopat za odstranjevanje trupel, je malce kasneje cinično dodal eden od svetovalcev Ronalda Reagana.

Združene države se nikakor ne zmorejo znebiti obsedenosti z vojnami. Ameriški mirovnik  Zoltan Grossman je po 11. septembru denimo sestavil dolg in izjemno zgovoren seznam vseh ameriških posredovanj od Ranjenega kolena (Wounded Knee) leta 1890 do Afganistana in Iraka v letih 2001 in 2003. Po podatkih, ki jih je izbrskal v knjižnici raziskovalnega centra ameriškega kongresa, je bilo teh posegov kar 135. Do konca druge svetovne vojne v povprečju 1,15, po njej pa 1,29 na leto. Toda če vzamemo pod drobnogled samo obdobje po koncu hladne vojne, se je Washington v tem času zatekel k orožju že 23-krat, v povprečju torej vsaj enkrat na leto. Ob tem, da vojna v Afganistanu zdaj traja že skoraj 17 let, tista v Iraku pa kakšno leto manj, obe pa sta posredno pripeljali tudi do vojne v Siriji, ki se prav tako vleče že sedmo leto.

Donald Trump je nekakšen zvesti sledilec tovrstne politike širjenja vojn, ki je svoj novi zagon dobila predvsem z Georgem Bushem. Na Korejskem polotoku od končane korejske vojne sem ni bilo nobenega resnejšega spopada. Severna Koreja ni od leta 1953, ko se je končala vojna med severom in jugom, napadla nikogar, ZDA pa so ves ta čas nenehno v vojnah. In zdaj prvič po Hirošimi in Nagasakiju ter kubanski krizi znova nevarno rožljajo celo z jedrskim orožjem. Na vrhuncu kubanske krize sta se John Kennedy in Nikita Hruščov usedla za mizo in preprečila jedrski spopad. Donald Trump pa se očitno noče in ne zna pogovarjati s Kim Džong Unom, ki naravnost hlepi po lepi besedi in spoštovanju. Rešitev je torej izključno v dialogu. In če bi bil Donald Trump dovolj moder, bi bila korejska nevarnost že zdavnaj mimo.

Dwight Eisenhower, ki je predsedniški mandat začel januarja 1953 (ko je korejska vojna še trajala), je pogosto opozarjal na nesmiselnost jedrskega spopada. Takrat s Sovjetsko zvezo kajpak. »Mi v 24 urah resda lahko uničimo Kujbišev (današnja Samara) in Moskvo, Leningrad (današnji Sankt Peterburg) in Baku, toda Sovjeti bi kljub temu lahko nadaljevali vojno. In kaj nam bi pomenila takšna zmago? Kaj bi počeli z njo?«

Svet je zaradi Trumpovih norosti in severnokorejskega izzivanja tokrat  znova na robu jedrskega prepada. In to ravno v dneh, ko bo Nobelovo nagrado za mir ta mesec v Oslu dobila organizacije ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons), Mednarodna kampanja za ukinitev jedrskega orožja, ki ima svojo pisarno v Ženevi. Ta organizacija je julija letos na konferenci v New Yorku pripravila mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja, ki jo je do zdaj podpisalo že 122 držav. Vendar med njimi nobena od deveterice, ki uradno ima jedrsko orožje (ZDA, Rusija, Velika Britanija, Francija, Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael in Severna Koreja). Še več. Te države so konferenco preprosto bojkotirale, skupaj z njimi pa tudi vse članice Nata. Razen Nizozemske, ki je na konferenci sodelovala, a je glasovala proti pogodbi. Slovenije kot članice Nata ni med podpisnicami. Absurd brez primere.

Najlažje je pač za vse okriviti Severno Korejo.



Absurdistan: Kdo je nevaren?

Severnokorejska vojska na trgu Kim II Sunga. Foto: Jon Chol Jin/AP

Prijavi sovražni govor