Tiskane izdaje
Najnovejši zapleti v odnosih med Washingtonom in Moskvo jasno dokazujejo, da so celo najresnejši komentatorji nekako podcenjevali vlogo »kremeljskega faktorja« v ameriških predsedniških volitvah. Vladimir Putin je bil v resnici življenjsko zainteresiran za zanj ugoden razplet novemberskega volilnega spopada, kar je v njegovem kagebejevskem besednjaku seveda pomenilo, da Hillary Clinton nikakor ne sme zmagati.
Z nekdanjo zunanjo ministrico se namreč nikoli nista dobro razumela. In tudi nekdanja prva dama ZDA nikoli ni skrivala nenaklonjenosti do Vladimirja Putina. Še kot senatorka se je leta 2008 denimo javno norčevala iz izjave nekdanjega predsednika Georgea Busha, ko je ta po srečanju na Brdu pri Kranju izjavil, da je v Putinovih očeh videl njegovo dušo. Te seveda ni mogel videti, je bila zlobna Hillary, saj Putin kot agent KGB že po definiciji ne more imeti duše ...
Toda bolj kot to ji je gospodar Kremlja seveda zameril njene kritike ob volitvah v dumo leta 2011. Zaradi neprikritih volilnih goljufij se je decembra tistega leta v Moskvi prvič po razpadu Sovjetske zveze zbralo več kot 100.000 demonstrantov, ki so protestirali proti očitnim volilnim prevaram kremeljskih polittehnologov. Vladimir Putin je za proteste brez dlake na jeziku okrivil prav Hillary Clinton. Ta je namreč razglasila volitve v dumo za nepoštene in na shodu v sosednji Litvi dejala, da si Rusija zasluži poštene in transparentne volitve in seveda politike, ki bodo odgovarjali volivcem. Putin je ta njen nastop razumel kot signal opoziciji, ki je potem v resnici množično planila na ulice. Od takrat je Gosdep, ruska kratica za State Department, nekakšna psovka v ruskem političnem besednjaku ...
Na dlani je torej, da je Kremelj zato vse stavil na Donalda Trumpa, političnega naivneža par excellence, ki nič ne ve o metodah KGB in je bil morda prav zato že od nekdaj nekako zaljubljen v Rusijo. Ta ljubezen sega še v čas perestrojke in glasnosti, v čas Mihaila Gorbačova. Med njegovim zgodovinskim obiskom v New Yorku in Washingtonu je Donald Trump izjavljal medijem, da bo sovjetski voditelj zanesljivo obiskal tudi Trump Tower, to ključno postajo Gorbačova na njegovi poti v kapitalizem. Toda kasnejši nobelovec za mir seveda nikoli ni prišel k Trumpu. Je pa ta zato za svoj medijski šov, ki ga ljubi še danes, najel nekega Ronalda Knappa, ki se je preoblekel in naličil v Gorbačova in potem res prišel v njegov nebotičnik. Toda prevara je prišla na dan šele pozneje.
Donald Trump je imel velike poslovne načrte v nekdanji Sovjetski zvezi in kasneje v Rusiji. V Moskvi in Leningradu naj bi gradil velike hotele, elitne klube in drugo podobno infrastrukturo za petičneže, česar kot »mister bankrot« seveda ni nikoli uresničil. Dobil je le svojo Trump Super Premium Vodko in pripeljal v Moskvo tekmovanje za Miss Universe. Bilo je leta 2013, ko so se pravzaprav tudi začele Trumpove »ruske težave«, o katerih govori 35 strani dolgo obveščevalsko poročilo, ki pa ga novoizvoljeni predsednik razumljivo razglaša za čisto laž.
Zanimivo je, da si je Donald Trump v predvolilni kampanji najemal svetovalce, ki so bili zelo tesno povezani z Rusijo. Najprej je bil to Paul Manafort, lobist najokrutnejših diktatorjev. Najela sta ga denimo tudi Mobutu Sese Seko iz Konga in Ferdinand Marcos s Filipinov. Toda najbolj je »zaslovel« kot svetovalec padlega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki ga je prav Manafort pripeljal v Putinov objem.
Za njim je v Moskvo poslal do takrat povsem neznanega Carterja Pagea, ki je nekoč delal v Rusiji in se menda tesno povezal z Gazpromom. Trump je očitno menil, da bo Page koristil njegovi kampanji. In res. Ko je v njegovem imenu prvič obiskal Moskvo, so ga v ruski prestolnici sprejeli z odprtimi rokami. Čeprav ga ni nihče poznal, so ga tam čakale najvišje časti. Kot pravi omenjeno obveščevalsko poročilo, ga je med drugim sprejel tudi vplivni Igor Sečin, prvi mož Rosnefta in eden najtesnejših Putinovih sodelavcev še iz kagebejevskih časov.
A potem je šel Donald Trump še korak dlje. V Moskvo je kot svojega svetovalca že kmalu za Carterjem Pageom poslal še generala Michaela Flynna, nekdanjega šefa ameriške vojaške obveščevalne službe. Tja se je podal poldrugo leto po odhodu s tega položaja in sedel dva stola od Putina na veliki slovesnosti ob 10-letnici njegovega propagandnega trobila RT (Russia Today). V Obamovi administraciji so ostro kritizirali to potezo, a ni nič zaleglo. Še več. General Flynn je zdaj postal celo Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, ki pa očitno zelo malo ve, kaj vse znajo z naivnimi tujimi poslovneži in politiki početi Putinovi možje.
Na dlani je, da so bili Donald Trump (njegovo poznavanje zunanje politike na moč spominja na naročnika uglednega in dobrega časopisa, ki pa nikoli nima časa, da bi ga prebral) in njegovi odposlanci na vseh poteh v Moskvo izjemno lahkoverni in povsem nepripravljeni. Poročilo, ki ga je za ameriške tajne službe pripravil nekdanji častnik britanske protiobveščevalne službe MI6, BuzzFeed pa ga je še istega dne, ko so novice o njem pricurljale v javnost, objavil v celoti, to jasno dokazuje. Donald Trump se je med bivanjem v Moskvi leta 2013 brez vsakih težav ujel v lonec medu (honeypot), ki mu ga je podtaknil sam glavni ruski krokar (raven), kot se tem stvarem pravi v obveščevalskem žargonu. Lastovke (swallows), torej prikupna dekleta, so v tej kagebejevski igri zato v bistvu odigrale le nekakšno stransko vlogo.
V Kremlju so se odločili, da bodo o Donaldu Trumpu zbrali kompromat (kompromitirajoči material), ki ga potem lahko uporabijo, kadar se jim bo to zdelo najbolj primerno. To je praksa, ki so jo v boju s političnimi nasprotniki in (naivnimi) tujci poznali že v sovjetskih časih, s pridom pa jo uporabljajo tudi dandanes. Eden najbolj znanih tovrstnih kompromatov je prišel na dan denimo leta 1997, ko se je bilo treba znebiti državnega tožilca Jurija Skuratova, ki je začel preiskovati korupcijske posle v Jelcinovi družini. Pred lanskimi volitvami v dumo je žrtev kompromata postal Mihail Kasjanov, nekdanji premier in prvi mož ruske opozicije. Ruska tajna služba je v njegovem stanovanju s pomočjo tja nezakonito postavljenih kamer na skrivaj posnela njegovo ljubljenje s partnerko, posnetek pa so potem z naravnost pokvarjeno voyeuristično strastjo vrteli na vseh državnih televizijskih kanalih ...
Takšne posnetke naj bi zdaj imeli tudi o Donaldu Trumpu, trdi obveščevalsko poročilo. Novoizvoljenega predsednika ZDA so posneli v predsedniškem apartmaju v hotelu Ritz Carlton na Tverski ulici nedaleč od Kremlja, kjer je nekoč stal legendarni hotel Inturist, znana past za tujce. Trumpovo početje, ki je dokaj podrobno opisano v poročilu, je bilo v resnici perverzno. Najel je namreč apartma, kjer sta pred časom spala tudi Barack in Michelle Obama. Trumpu so tja seveda pripeljali prostitutke (plačane kagebejevske lastovke), ki so mu med orgijami tam uprizorile tudi »zlati dež« ...
Ali se je vse to, kar je opisano v poročilu, v resnici dogajalo, je kajpak nemogoče potrditi. Toda praksa, ki jo je že desetletja uporablja KGB, je seveda znana. Na to opozarja tudi Andrej Soldatov, zagotovo največji poznavalec ruskih tajnih služb, ki je skupaj z novinarsko kolegico Irino Borogan o tem napisal dve izvrstni knjigi: The New Nobility in The Red Web (te druge v ruščini bržkone še dolgo ne bo mogoče dobiti), nekakšno obvezno branje za vsakogar, ki ima opraviti z Rusijo.
Soldatov pravi, da za takšne operacije obstaja posebna terminologija. V ruščini je to »razvedka s teritoriji« (zbiranje podatkov na terenu), ki so jo, ko je šlo za tujce, nekoč v resnici najraje prakticirali prav v sovjetskih hotelih Inturist. V Tallinnu v Estoniji so v nekdanjem Inturistu, današnjem hotelu Viru, uredili celo muzejsko sobo, kjer je mogoče lepo videti, s kakšno tehniko so nekoč vohunili za tujimi gosti in jih potem izsiljevali s posnetki. V tem tallinnskem Inturistu so imeli za te namene v tistih trdih časih pripravljenih kar 60 sob, od 423, kolikor jih je bilo v hotelu ...
Andrej Soldatov meni, da pravzaprav ni povsem natančno znano, kdo v resnici tiči za kompromatom o Donaldu Trumpu. Za zdaj se ve, da kibernetske vdore v tuja omrežja (in s tem torej tudi v računalnike ameriške demokratske stranke), neposredno nadzoruje sam Kremelj, medtem ko za druge morda malce manj usodne operacije v tajnih službah najemajo tudi tako imenovane »prostovoljce« in »zasebne družbe«. Zunanje ministrstvo pri tem nima nič opraviti. Andrej Soldatov zato opozarja, da sta Ukrajina in Sirija že od vsega začetka popolnoma v Putinovih rokah, tako da je zunanji minister Sergej Lavrov v teh dveh zgodbah le še nekakšen uradni piarovec Kremlja ...
Kaj je torej v Trumpovem kompromatu, ki ga novi predsednik ZDA razglaša za čisto laž? Tega bržkone zlepa ne bomo zvedeli. Če bi ga Kremelj v resnici objavil, bi to bila nekakšna vojna napoved Washingtonu. Nekakšen bojni klic k impeachmentu, kar pa Moskva zagotovo ne bo storila. Še posebej zdaj ne, ko v Beli hiši ne sedi osovražena Hillary Clinton.
Donald Trump je za zdaj predsednik po meri Kremlja. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder denimo pravi, da Trump pravzaprav hoče postati Putin. »Putin je prava, realna verzija moža, ki ga Trump poskuša posnemati na televiziji ...« In ruskemu predsedniku je tovrstno Trumpovo snubljenje zelo všeč. Zakaj bi torej Kremelj razkazoval, kaj skriva v rokavu? Takšne (neprijetne) stvari znajo zato priti na plano šele potem, ko bo zdajšnje ljubezni med Putinom in Trumpom enkrat (zanesljivo) konec.
