Tiskane izdaje
Živimo v času, ko nihče več ne postavlja pravih vprašanj. Vsi ponujajo − in zapisujejo − samo še odgovore. In javnost je v večini primerov začuda celo zadovoljna s takšno politiko novodobnega komuniciranja. Kar nikakor ni dobro za vsesplošno mentalno zdravje naroda.
Ob nedavnem obisku ruskega predsednika na Vršiču se ni, denimo, prav nihče spraševal, celo mediji so o tem glavnem molčali, kako to, da je zaradi Vladimirja Putina tako rekoč ves dan zaprta glavna prometna žila v državi. Zakaj mora široka gorenjska avtocesta zaradi enega samega potnika samevati vse tja do trde noči? In to sredi turistične sezone, ko so ceste na vrhuncu poletja praviloma vselej dobesedno zabite s pločevino!
A zdaj že kar Moskva ureja prometni režim v Sloveniji? Je kdo izračunal, kakšna škoda je nastala zaradi tega? Takšnih vprašanj sploh ni bilo slišati. Servirali so nam zgolj podatek, da v Slovenijo prihaja Vladimir Putin. Pa kaj potem? Če mu po Rusiji za ves dan zapirajo glavne ceste, to še ne pomeni, da mora podobna politika veljati tudi v Sloveniji, ki na srečo še ni ruska kolonija. Toda zdi se, da mu tisti, ki so ga vabili k nam, tega niso znali povedati. Ali pa so se preprosto zbali, da ne bi visokega gosta s takšnimi predlogi morda celo užalili.
Vprašanj ob obisku Vladimirja Putina je bilo tudi sicer še kar precej, odgovorov pa že spet od nikoder. Ali je, denimo, res mogoče ploskati in navdušeno pozdravljati politika, ki ima na vesti nekaj sto tisoč žrtev dveh vojn v Čečeniji? Dveh vojn proti lastnemu narodu, saj Kremelj nenehno trdi, da je Čečenija sestavni del Ruske federacije.
Ali je res mogoče ploskati voditelju države, ki je (obakrat v olimpijskem času) okupiral dve sosednji neodvisni in suvereni državi, Gruzijo in Ukrajino, in s tem poteptal mednarodne sporazume, ki jih je Kremelj sam podpisal s Tbilisijem in Kijevom? Ali je res mogoče prijazno mahati predsedniku, ki je z napadom na Ukrajino posredno pravzaprav napadel tudi Evropo? Vojna se je namreč vnela izključno zato, ker večinski del ukrajinskega prebivalstva noče več biti ruska kolonija, ampak svojo prihodnost vidi predvsem v povezavah z Evropsko unijo. In ali je res mogoče ploskati šefu države, ko govori o evropski enotnosti, a jo s svojo politiko pravzaprav sam vztrajno razbija?
Ali je res mogoče ploskati voditelju, ki je v vojno v Siriji krenil izključno zato, da bi reševal kožo predsednika Bašarja el Asada, diktatorja, ki je v letih po vstaji proti njemu pobil že najmanj pol milijona svojih rojakov? Ali je res mogoče ploskati šefu države, ki v Siriji − skupaj z Asadovimi letali − tolče predvsem po opoziciji in tudi po bolnišnicah in šolah?
Ali se je res mogoče klanjati predsedniku, ki je v državi uvedel totalno korupcijo, ki Rusiji po podatkih Transparency International požre tja do 300 milijard dolarjev na leto? Vzjatka, kot v Rusiji pravijo podkupnini, je že zdavnaj postala nekakšen narodni ples in Putin prav nič ne stori, da bi bilo tega poskakovanja enkrat za vselej konec. Še več. Ko si kupi olimpijske igre v Sočiju, večino poslov dobijo oligarhi iz njegovega kroga, ki v žepe brez vsakršne zadrege pospravijo mastne milijarde dolarjev.
Se je res mogoče navduševati nad predsednikom, ki uradno podpira doping (v Sočiju je bil v nečedne posle vpleten sam vrh FSB, naslednice KGB, ki zdaj pravzaprav vodi državo) in s tem precejšnjemu številu (poštenih) športnikov onemogoči nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru?
Je res mogoče ploskati šefu države, ki podpiše zakon, po katerem se morajo vse nevladne organizacije, ki dobijo kakršnokoli pomoč iz tujine, registrirati kot agenti tujih služb? Ali takšni zakoni res nikogar ne spominjajo na nekdanjo stalinsko paranojo?
Ali je mogoče ploskati šefu države, ki trdi, da se po smrti Gandhija kot edini še živeči demokrat nima več s kom pogovarjati, doma pa neusmiljeno uničuje demokracijo, vladavino zakona in človekove pravice, goljufa na volitvah (množični protesti po nepoštenih volitvah v dumo leta 2011) in onemogoča opozicijo?
Ali je res mogoče ploskati predsedniku države, ki brez večjega pomisleka dovoli likvidacijo političnih nasprotnikov in prav nič ne stori, da bi organizatorji umorov končali v zaporih?
Ali je res mogoče navdušeno vzklikati predsedniku, ki ne hodi na neskončna domača množična grobišča, kjer počivajo nedolžni ljudje, žrtve plazu stalinističnih in kasnejših čistk? Predsedniku, ki nikoli ni bil na grobu Andreja Saharova, Ane Politkovske ali Borisa Nemcova?
Podobnih vprašanj, namenjenih gospodarju Kremlja, je seveda še nič koliko. Pri normalnem stanju človeškega duha bi bil odgovor v vseh primerih skorajda gotovo ne. Toda če zdrav razum v resnici razmišlja v tej smeri in se odločno postavi na tisto stran možganov, ki nam pravi, da tovrstno ploskanje v resnici ni najbolj spodobno početje, zakaj je potemtakem množica, zbrana na Vršiču, tako radoživo in prijazno pozdravljala Vladimirja Putina? Kaj se dogaja z njihovim mentalnim svetom? Kaj je z njihovimi humanističnimi vrednotami? Kakšen odnos imajo do ideje svobode, demokracije, dostojanstva človeka, torej do vrednot, ki jih Putinov režim ne spoštuje in vsak dan grobo tepta? Mar res podpirajo takšno politiko? Tega jih ni tam začuda nihče spraševal. Še najmanj mediji, ki bi jih to moralo seveda še posebej zanimati.
Vladimir Putin je k nam prišel kot okupator dveh evropskih držav, Gruzije in Ukrajine, neposredno pa je vpleten v še nekaj zamrznjenih konfliktov na območju nekdanje Sovjetske zveze. Morda so ga pri nas tudi zaradi tega tako toplo sprejeli, saj uradna slovenska politika, skupaj z njo pa tudi zajeten del naroda, začuda, že od nekdaj ljubi okupatorje. In (zgodovinsko dokazano) kolaborira z njimi. Nekdanji ljubljanski veljaki so nekoč, denimo, kar tekmovali, kdo bo na Vrhniki prvi pozdravil Mussolinija. Velik del Maribora in Štajerske je bil naravnost ganjen, ko je njihovo mesto med vojno obiskal Hitler. In nato še zadnji udarec. Po osamosvojitvi smo z voljnim sodelovanjem v nezakonitih ameriških vojnah v Afganistanu in Iraku celo sami postali okupatorji. In okupacijski ljubezenski krog je bil tako dokončno sklenjen ...
A če se vrnemo nazaj k ruskemu obisku, je mogoče zlahka ugotoviti, da njegovi organizatorji niso brali velike ruske pisateljice Ljudmile Ulicke, ki jo je prav Putinov režim uvrstil na seznam petokolonašev in narodnih izdajalcev. Zakaj? Ker je v eseju Zbogom, Evropa, ki ga je napisala v obdobju, ko je (pred dvema letoma) dobila prestižno avstrijsko nagrado za literaturo, brez dlake na jeziku povedala tisto, kar sicer že lep čas ponavljajo številni ruski intelektualci, ki so še ohranili zdravo distanco do zdajšnjega brezumnega kremeljskega početja.
Ugledna pisateljica, ki jo prevajajo po vsem svetu, pravi, da je njena država napovedala vojno kulturi, vrednotam humanizma, ideji svobode in človekovih pravic. Rusija je bolna. Okužili so jo agresivnost, nacionalizem in imperijska manija. »Sram me je zaradi našega parlamenta, zaradi naše nekompetentne vlade, zaradi voditeljev, ki se igrajo supermene in zagovarjajo uporabo sile. Sram me je zaradi vseh nas, zaradi naroda, ki je izgubil svoj moralni kompas!« zapiše Ulicka.
Zdajšnja ruska politika je nevarna in samomorilska, svari pisateljica. Nevarna ni le za Rusijo, ampak tudi za Evropo, ki ji Moskva zavestno obrača hrbet. In pri tem za svoje politične cilje, žal, spretno izkorišča tudi Slovenijo. In skupaj z njo še nekatere druge podobno (ne)pokončne evropske države.
V Kremlju očitno ne berejo »izdajalske« Ljudmile Ulicke. To je več kot na dlani. Toda vse kaže, da so že zdavnaj pozabili tudi na velikega Leva Tolstoja, ki je nekoč posvaril: »Ko mislimo, da zmagujemo, morda pravzaprav že izgubljamo ali celo sejemo seme lastnega uničenja ...« In nato dodal: »Ni veličine, kjer ni dobrote, preprostosti in resnice ...« Ni se mogoče znebiti občutka, da je nesmrtni Lev Tolstoj že takrat vedel, kaj bo z Rusijo in njeno evropsko soseščino danes počel Vladimir Putin.
