Tiskane izdaje
Leto 2016, na katero je svet bržkone že kar pozabil, saj nam je že januar 2017 postregel z vrsto dramatičnih dogodkov, nam je za vselej odvzelo vrsto imenitnih ljudi. Preveč jih je, da bi jih našteval. Toda tri med njimi bom vendarle nadvse pogrešal. Najprej seveda Umberta Eca. Ker je znal iz ogromnih kupov porumenelih papirjev mojstrsko izbrskati neverjetne zgodbe, uporabne tudi za današnji čas. In ker je znal tako lepo razložiti, zakaj današnja politika ne (z)more preživeti brez ustvarjanja sovražnikov.
Takoj za njim je seveda nepozabni Leonard Cohen, ki je s svojim značilnim glasom navduševal desetletja. Mene najprej s komadom First we take Manhattan, then we take Berlin, nato pa z Dance me to the End of Love in mnogimi drugimi. A navduševal ni le zaradi glasbe, ampak tudi zaradi izvrstnih in velikokrat politično angažiranih besedil.
In tu je potem seveda še Saša Vuga, moj veliki primorski rojak. Njega bom pogrešal predvsem zaradi lepega in čistega jezika, vrste dobrih in pomembnih knjig, pa tudi zaradi vrhunskega nastopa ob 70. obletnici ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini, kjer je predsedniku Borutu Pahorju in premieru Miru Cerarju v brk povedal, kar jima gre ...
Toda lani je za vselej, pri svojih 76 letih, odšel tudi mož, za katerega v bistvu ve le malokdo. To je bil Američan Whitney Smith, doktor političnih ved in ustanovitelj veksilologije ali zastavoslovja. V zgodovini že stoletja, če ne tisočletja, umirajo in ubijajo zaradi zastav, toda do Whitneyja Smitha se ni z njimi nihče ukvarjal tako resno in zavzeto kot prav on. Iz tega je naredil pravo znanost. Imel je šele 17 let, ko je skoval besedo veksilologija. Iz latinske besede vexillum za vojaški prapor. Nekateri med njimi so stari več tisoč let. Smithu je bil še posebej všeč pet tisočletij star perzijski prapor, skovan iz bakra.
O zastavah, ki lahko svarijo in spodbujajo, slavijo in sramotijo, grozijo in obljubljajo, opominjajo in zanikajo, je napisal 27 knjig. Bil je edini na svetu, ki se je vse življenje, od otroštva (že pri enajstih ga je, denimo, resno mučilo vprašanje, zakaj tako velika Grenlandija takrat še ni imela svojih simbolov), poklicno ukvarjal samo z zastavami. Leta 1962 je ustanovil raziskovalni center za zastave (Flag Research Center), ki je imel sedež v njegovi hiši v Winchestru v državi Massachusetts. V njem je zbral kar 11.000 knjig o zastavah. Toliko jih o tej tematiki ne premorejo Kongresna knjižnica, newyorška Public Library, harvardska univerza in londonski British Museum skupaj.
O zastavah in praporih je vedel dobesedno vse. O starih in novih. Kako so nastale in kje so jih uporabljali in zlorabljali. Za politične in žal tudi za komercialne namene. Ne le v Ameriki. Danes vse pogosteje to namreč počnejo tudi pri nas. Toda ali je državno zastavo res mogoče zlorabljati kot prostor za poceni in slaboumne reklame? Nikakor. Toda problem je, da tega nihče ne prepoveduje in ne kaznuje. Zato pa so pristojni organi nadvse strogi, ko gre za skrunitev državne zastave. Whitney Smith je pred leti, denimo, odločno vzel v bran mladeniča, ki je bil v ZDA obsojen na šest mesecev prisilnega dela, ker si je ameriško zastavo prišil na del svojih kavbojk, ki pokriva zadnjo plat. In dosegel, da je bila obsodba na koncu vendarle razveljavljena.
V svetu ni bilo zastave, ki je ne bi poznal. Zelo ga je motilo, da so bile novonastale države pri ustvarjanju svojih zastav brez prave domišljije. Te so bile klišejske, (pre)pogosto kar kopije drugih zastav in zato brez pravega sporočila. Zastave morajo biti, kot je nenehno govoril, atraktivne, politično sporočilne in takšne, da se ti vtisnejo v spomin. Sam je narisal več zastav. Med drugim za Arubo in saudsko mornarico. Toda najbolj ponosen je bil vendarle na zastavo, ki jo je po končanem študiju na Harvardu naredil za neodvisno (nekdanjo britansko) Gvajano. V svetu je znana kot »zlata puščica«. Vanjo je vkomponiral barve, ki simbolizirajo naravna bogastva države in njeno zeleno okolje. Takšne zastave nima nobena druga država, je o svoji umetnini ponosno izjavljal Whitney Smith.
Norveški antropolog Thomas Hylland Eriksen v svojem znanem eseju o zastavah, denimo, pravi, da je dobra tista državna zastava, ki je po svoje prazna. Če je kakorkoli povezana z različnimi regionalnimi, političnimi, verskimi ali etničnimi interesi, bo takšna zastava vedno samo delila, in ne združevala. Da bi to nujno praznost zastave kot državnega simbola čim bolj plastično predstavil, je posegel po švedskem primeru.
V sedemdesetih letih je imela Švedska dva izjemna športnika svetovnega formata. Eden je bil smučar Ingemar Stenmark (tekmoval je na slovenskih Elanovih smučeh), drugi pa seveda tenisač Björn Borg. Stenmark je bil takrat serijski zmagovalec v slalomu in veleslalomu, Borg pa je bil tako rekoč brez tekmeca na turnirjih za grand slam. A zanimivo je, da je Stenmark postal nacionalni simbol, Borg pa nikoli.
Eriksen meni, da se je Stenmarku to zgodilo zato, ker je bil neke vrste prazen simbol. Bil je tih, skromen, brez škandalov v zasebnem življenju in nikoli se ni vtikal v politiko. O Stenmarku ni nihče vedel ničesar. Znano je bilo pravzaprav le to, da je mojster nad mojstri na belih strminah. In nič drugega. Borg je tekmoval v tenisu, bistveno bolj prestižnem športu, toda tudi to ni bilo dovolj, da bi postal nacionalni junak. Predvsem zaradi svoje protislovnosti. Živel je razuzdano. Slovel je kot hedonist. Preselil se je v Monako in se s tem izognil plačevanju davkov švedski državi. Vozil je hitre avtomobile, ženske pa je menjaval kot servis pri tenisu. S svojim načinom življenja je zato zelo razdelil Švedsko, medtem ko jo je Stenmark pravzaprav združeval, saj se o njem ni bilo treba kregati in se zgražati nad njegovim početjem. Takšna kot Stenmark mora zato biti tudi državna zastava, slikovito pravi Thomas Hylland Eriksen. Prazna torej. Zato da ne bo delila.
Pri vsem povedanem se zato kar samo ponuja vprašanje: kakšna je potemtakem slovenska zastava, ki samostojno Slovenijo že dobrega četrt stoletja predstavlja po svetu? Ko sem podrobneje prebral to, kar je o zastavah napisal Whitney Smith, sem vedno bolj prepričan, da je pravzaprav slaba. Brez pravega sporočila. Brez rdeče zvezde, tega žlahtnega simbola zmage in upora, je nekako plehka. Dolgočasna in neizvirna. Kopija drugih zastav. V prvi vrsti (panslovanske) ruske.
Toda le zakaj mora imeti Slovenija rusko zastavo? Zastavo, s katero so se najprej bahali carji, med drugo svetovno vojno pa so z njo mahali zloglasni vlasovci, privrženci generala Andreja Vlasova, ki so kolaborirali z Nemci? Je bila morda to želja slovenskih kolaborantov z okupatorji? In kaj na zastavi počnejo tri zvezde celjskih grofov? Ti se najverjetneje niso imeli ne za Slovence in ne za Nemce, ampak so bili, kakor pravi profesor Igor Grdina, predvsem sebi lastni. Kaj imajo torej grofje početi na zastavi nove države, ki so jo ustvarili predvsem njeni ljudje, in ne morebiti nekakšna gosposka? Čas je torej za novo zastavo. Toda kje bomo našli novega Whitneyja Smitha, da nam jo bo ustvaril? Zdajšnja namreč dokazuje, da je sami pravzaprav ne znamo skrpati.
