Tiskane izdaje
Poskus prevrata je Turčijo v eni sami noči pahnil za dvajset let nazaj v preteklost, pravi Elif Shafak, ena najbolj znanih sodobnih turških pisateljic, s katero se zadnjih nekaj let kar pogosto srečujem. Najnovejši dogodki bodo v turški družbi pustili globoke in grde brazgotine, ki jih zlepa ne bo mogoče pozdraviti in odpraviti, pravi. Predvsem zato, ker se je skorajda nemogoče znebiti občutka, da je bil ta poskus udara morda zadnji žebelj v krsto turške demokracije.
Demokracija v tej veliki državi ob obalah Bosporja namreč umira že dolgo. Turčija seveda ima volilne skrinjice, nima pa demokratične kulture. Ta namreč zahteva delitev vej oblasti, vladavino zakonov, in kar je najpomembneje: spoštovanje političnih nasprotnikov in njihovih mnenj. Tega pa se vladajoča Erdoğanova stranka ni nikoli naučila. Že od prihoda na oblast poskuša utišati vse, ki se ne strinjajo z njeno politiko. Utišati hoče Kurde, akademike, novinarje, ženske, pripadnike manjšin. In kajpak vojsko.
Turčijo je zajela nekakšna politična in kulturna shizofrenija, za katero je značilna popolna erozija empatije in kulture sobivanja. Poskus udara je to paranojo še dodatno razvnel. To po svoje dokazujejo tudi strahotne čistke v vojski, policiji, sodstvu in državnih inštitucijah, ki jim zdaj ni videti konca. Zato je zdajšnje maščevanje Recepa Tayyipa Erdoğana pomalem že mogoče primerjati s popolnoma zgrešeno debaasizacijo v Iraku (po padcu Sadama Huseina), ki se je končala s katastrofalnimi posledicami ne le za Irak, ampak za ves Bližnji vzhod in posredno tudi za Evropo.
Dejstvo je, da se turški predsednik od prihoda na oblast (najprej kot premier) nikoli ni počutil povsem varnega pred dolgo roko vojske, tega zadnjega obrambnega okopa kemalizma (atatürkçülük) v državi. Nenehno je svaril pred možnimi zarotami in v dveh odmevnih procesih (Ergenekon in Balyoz) drastično obračunal z generali, ki so bili povezani s tako imenovano »globoko državo« (derin devlet) in rovarjenjem za hrbtom oblasti. Zanj je bil vsak politični izziv neke vrste udar proti njemu, pa naj je šlo za grožnje vojakov, za besedni spopad z nekdanjim zavezniki iz islamskega gibanja Fethullaha Gülena ali pa za proteste jeznih in neoboroženih Turkov v istanbulskem parku Gezi.
Vojaških državnih udarov je bilo doslej v turški zgodovini kar nekaj. Toda tokratni je vendarle nekaj posebnega, saj je šlo za nekakšen spopad pučista s pučisti. Recep Tayyip Erdoğan je namreč pred slabima dvema mesecema sam poskrbel za prevrat brez primere. Parlament je na njegovo pobudo takrat izglasoval ustavni amandma, ki ukinja imuniteto dobri stotniji opozicijskih poslancev. Glavna tarča so bili seveda poslanci prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP), zaradi katere vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) nima ustavne večine v parlamentu. Namen amandmaja je bil zelo jasen. Prokurdski poslanci morajo iz parlamenta (večina jih kaj lahko konča v ječi), zato da bi vladajoča stranka Turčijo lahko nemoteno popeljala v (posttotalitarni) predsedniški sistem, o katerem Recep Tayyip Erdoğan sanja že dalj časa. Zato je takratno glasovanje v parlamentu mogoče razumeti kot neke vrste politični državni udar, prvi nevojaški prevzem oblasti, ki naj bi bila po novem združena v rokah enega samega voditelja.
Vojska je očitno poskušala preprečiti tovrstne scenarije, precej verjetno tudi s pomočjo Fethullaha Gülena, ki ima svoje pristaše kajpak tudi med častniki. Toda udar, ki naj bi odnesel Erdogana, je bil očitno račun brez krčmarja. Prvič zato, ker je tudi vojska precej razdrobljena, podobno kot vsa turška družba, zato v njej ni več nekdanje enotnosti. Drugič pa zato, ker Turki preprosto nočejo več vladavine generalov. Za razliko od Egipta, kjer so v Kairu navdušeno pozdravljali tanke na ulicah in novega voditelja feldmaršala Abdela Fataha al Sisija, so se množice na ulicah turških mest glasno postavile po robu prevratnikom.
Po svoje je nenavadno, da je turška javnost tako odločno vzela v bran predsednika Erdoğana. A razlogov za tovrstno podporo je vendarle kar nekaj. Vsaj trije. Najprej je tu socialni aspekt. Za mnoge Turke je Erdoğan njihov človek, predstavnik ljudi z dna in s spodnjega roba srednjega razreda, za katere se vsi prejšnji režimi nikoli niso kaj prida zmenili. Z Erdoğanom je v Turčiji torej prišlo do socialnega preobrata. Periferija je nadzor nad oblastjo iztrgala prejšnji (urbani) eliti, ki je to oblast vselej grobo zlorabljala. Zato mnogi Turki na Erdoğana kljub njegovim slabim potezam v zadnjem času še vedno gledajo kakor na »enega od nas«.
Potem je tu verski aspekt. Dejstvo je, da vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj predstavlja v glavnem versko konservativni del turške družbe, ki je bil vse od Atatürka naprej globoko zapostavljen. Islam je z Erdoganom spet prišel do izraza, zato ni nič nenavadnega, da množice, ki so protestirale proti posegu vojske, niso vzklikale prodemokratičnih gesel, ampak so kričale predvsem »Alahu Akbar!« Bog je velik ...
In ne nazadnje: pod zdajšnjo vladavino mnogi Turki živijo bistveno bolje. Ekonomski aspekt Erdoğanove priljubljenosti zato še zdaleč ni zanemarljiv. Vlada je v zadnjem desetletju v resnici veliko vlagala v razvoj infrastrukture, a hkrati tudi v zdravstvo in v skrb za ostarele, kar ljudje, predvsem tisti z dna, znajo ceniti.
Recep Tayyip Erdoğan ima v rokah torej strašen kapital. Za njim stoji več deset milijonov Turkov, ki so ga pripravljeni podpreti kadarkoli. In za vsako ceno. Še posebej v primeru, če se kot alternativa ponuja nova vladavina generalov in globoke države. Toda zaradi nespametnih potez in čistk mu zna ta kapital zelo hitro spolzeti iz rok. Če ne bo v kratkem obrzdal svoje sle po maščevanju, bo Turčijo sam spremenil v diktaturo po zgledu arabskih držav v soseščini. Takšnega političnega sistema pa množice nočejo, saj dolgoročno vodi zgolj v katastrofo. Sirija v neposredni soseščini je s krvavo državljansko vojno, ki traja že pet let, dovolj zgovoren dokaz za to.
