Absurdistan: Putinizacija Španije

Evropa se je ujela v svojevrsten in po svoje nevaren paradoks. V letih po padcu berlinskega zidu so izkušene zahodnoevropske demokracije odprtih rok začele sprejemati medse novonastale države z evropskega Vzhoda. Še posebej toplo so medse kajpak vabile tiste, ki so zrasle na pogorišču Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Da bi jih naučile demokracije, politične transparentnosti, spoštovanja zakonov in človekovih pravic. Najprej v Svetu Evrope, nekatere pa nato tudi v Evropski uniji. Toda pouk jim ni šel najbolje od rok. Zgodilo se je celo nekaj povsem nasprotnega. Namesto da bi se Vzhod končno le priučil demokracije, ki je kljub vsem stranpotem na vsak način veliko prijaznejša od terorja diktature, se je zdaj Zahod začel nenadoma navduševati nad lekcijami, ki so jih desetletja (strogo) vadili onkraj (nekdanje) železne zavese in jih tam zdaj že lep čas (s strani oblasti seveda) znova navdušeno oživljajo in ponavljajo.

Med te prijeme denimo sodijo zapiranje drugače mislečih, prepoved referendumov o samostojnosti, dramatično zmanjševanje demokratičnih standardov, marginalizacija človekovih pravic, nespoštovanje zakonov in nenazadnje korupcija, ki je poleg plina in nafte že zdavnaj postala glavni izvozni artikel Rusije ali denimo Azerbajdžana. Nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder je na primer že vrsto let na plačilnem seznamu Kremlja, kar je primer korupcije par excellence, uradni Baku pa, kot se je izkazalo, z milijonskimi vsotami zlahka kupuje evropske politike, ki potem za protiuslugo do zadnjega branijo interese korumpiranega klana Aliyevih pri poslih v Evropi.

Evropa se je začela dramatično putinizirati. Kdo je izumil to novo politično definicijo, ni znano. Toda dejstvo je, da je dokončno zaživela potem, ko je nekdanji predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz ob drami s poljskim ustavnim sodiščem javno opozoril na »nevarnost putinizacije evropske politike«. Toda svarila niso zalegla. Po Poljski, Madžarski, Romuniji... je sindrom putinizacije zdaj namreč nevarno okužil še nekdaj fašistično Španijo.

Dogajanje v Kataloniji na dan referenduma o neodvisnosti in v dneh po njem je v resnici močno spominjalo na zdaj že malodane vsakdanje prizore iz Moskve. Policija je brutalno vdirala na volišča, v prostore političnih strank, v medijske hiše in pretepala ljudi, ki niso počeli nič drugega kot volili in s tem javno izražali svojo voljo, kar ni v demokracijah sicer nič nenavadnega in ne prepovedanega. Pojavili so se politični zaporniki. Po Baskiji, kjer jih je 319, kot so mi med nedavnim obiskom tega dela Španije povedali baskovski prijatelji, ki po zidovih že leta vztrajno pišejo besedo amnestija, jih je zdaj dobila še Katalonija. Nekateri katalonski voditelji so pred ječo zbežali v tujino. Zdaj v Belgiji čakajo, kakšna bo njihova politična prihodnost.

Evropa pa medtem sramotno molči. Kot je molčala ob vseh Putinovih posegih zoper svoje politične nasprotnike, nekateri med njimi so končali tudi s kroglo v glavi, in kot je ves molčala ob krvavi vojni zoper Čečenijo, ki jo je Moskva zgolj zato, ker so v Groznem hoteli samostojnost, v dveh vojnah surovo zravnala z zemljo. Evropa je takrat govorila, da je Čečenija ruska notranja zadeva. In to mantro ponavlja tudi zdaj: Katalonija je španska notranja zadeva. Kako? Zakaj? Mar Katalonci niso Evropejci? Mar Čečenci niso ljudje? Koga bo torej branila Evropa, če ne tistih, ki jim vladajoča politična elita vztrajno tepta njihove pravice?

Madrid v primeru Katalonije seveda (še) ni ravnal tako brutalno, kot je Moskva to storila v primeru Čečenije. Toda kljub temu je naravnost pretresljivo, s kakšno neverjetno lahkoto je konservativna vlada v Madridu (vladajoča stranka Mariana Rajoya je nekakšna neuradna dedinja Francovih falangistov) posegla po arzenalih, ki jih je nekoč uporabljal padli in osovraženi Francov režim. Politična drama v Barceloni se je namreč začela zapletati prav v letu, ko se Španija spominja 80. obletnice bombardiranja Guernice, te zibelke baskovskega nacionalnega samozavedanja in sanj o samostojnosti. General Franco je to nesrečno mesto uničil prav s pomočjo takratne Evrope. Z letali Hitlerjevih nacistov in Mussolinijevih fašistov. In zoprno naključje je hotelo, da je bila Angela Merkel prva nemška kanclerka po bombardiranju Guernice, ki se je v katalonski zgodbi (ko so na lokalnih volitvah leta 2015 zmagale stranke, ki so za neodvisnost Katalonije) neprikrito postavila na stran uradnega Madrida, ki neodvisnosti seveda odločno nasprotuje.

Tudi zgodba katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta, zdajšnjega 130. prvega moža Generalitata, telesa, ki že od 14. stoletja vodi Katalonijo (resda ves čas pod budnim očesom španskih monarhov), je na las podobna usodi njegovega velikega predhodnika Lluísa Companysa, ki je že leta 1934 razglasil »neodvisnost Katalonije v okviru federalne Španije«, ki pa kot taka takrat seveda ni obstajala.

Madrid je to njegovo potezo razumel kot poskus prevrata. Posredovala je vojska in v naskoku na zgradbo katalonskega Generalitata ubila tri ljudi. Companysa, rojenega pred natanko 125 leti, so zaprli in obsodili na trideset let ječe. Dve leti kasneje, ko je oblast prevzela levica, je bil osvobojen, toda potem se je kmalu začela državljanska vojna. Companys je pred Francovimi fašisti zbežal v Francijo. Tam ga je aretiral nemški gestapo in ga brez oklevanja izročil svojemu velikemu zavezniku Francu. Nekdanji predsednik neodvisne Katalonije se je tako znova znašel na sodišču, kjer ga je fašistična oblast obsodila na smrt. Ustreljen je bil oktobra 1940 na barcelonskem Montjuïcu, star 58 let. Tamkajšnji stadion, ki je leta 1992 gostil olimpijske igre, danes nosi njegovo ime in po njem so poimenovane mnoge ulice in naselja v Kataloniji.

Ni se mogoče znebiti občutka, da se vlada v Madridu iz te zgodbe ni prav nič naučila. Mariano Rajoy predsednika Carlesa Puigdemonta danes preganja in demonizira na podoben način, kot je to s Companysom pred osemdesetimi desetletji počel general Franco. Zgodovina jasno kaže, da je takšen odnos do svojega naroda, ki ga kralj Filip brez vsake politične taktnosti denimo javno razglasi za nelojalnega, popolnoma kontraproduktiven. In dolgoročno lahko vodi samo v katastrofo.

Dejstvo je, da procesa, ki se je začel v Kataloniji (čez leto ali dve pa se ji bo pridružila še Baskija), preprosto ni več mogoče zaustaviti. Edina rešitev je dialog. Madrid, ki ne zna ne katalonskega in ne baskovskega jezika, zato pa izvrstno obvladuje jezik nasilja, preprosto mora sesti za pogajalsko mizo s Katalonci. In prej kot bo to storil, bolje se bo zgodba končala za Španijo, ki se po slabih zgledih iz preteklosti - in z ruskega evropskega vzhoda - očitno znova nevarno spogleduje z diktaturo.