Tiskane izdaje
Fidel Castro, odprt in energičen, vedno poln tropske srčnosti, kot ga je opisoval Régis Debray, francoski novinar, filozof, akademik in kajpak izvrsten poznavalec Kube, pravzaprav ni nameraval živeti tako dolgo. Na aprilskem kongresu partije v Havani je s svojo značilno duhovitostjo sam priznal, da to nikoli ni bilo v njegovih načrtih. Zdaj, slabe štiri mesece po devetdesetem rojstnem dnevu, je odšel za vedno. Naključje, ali pa ne, kdo bi vedel, je hotelo, da so njegovo smrt oznanili ravno 25. novembra, na zgodovinski dan, ko je pred natanko šestimi desetletji (bilo je 25. novembra 1956) z napol razpadajočo barko Granma iz izgnanstva v Mehiki krenil proti Kubi. Na ladji je bilo 82 upornikov. Izkrcanje in nato umik v Sierro Maestro so preživeli le Fidel, brat Raúl, Ernesto Che Guevara in še trinajst tovarišev, ki so potem začeli boj za osvoboditev Kube.
»Tako velik človek, pa tako majhna žara!« je s solzami v očeh vzkliknila ena od Kubank, ki mu je v Santiagu, kjer so ga pokopali, še zadnjič pomahala v slovo. Za dobršen del Kube in za ogromen del Latinske Amerike je bil v resnici velik človek. »Bil je človek množic. Kubanska revolucija je bila vir navdiha za vse, ki s(m)o sanjali o svobodi,« je o njem nekoč govoril Nelson Mandela. »Bil je voditelj ene manjših držav na svetu, toda s svojimi idejami in dejanji je usodno vplival na milijone ljudi po vsem svetu,« je o Fidelu Castru dejala znana ameriška črnska aktivistka Angela Davis.
Svojčas je bil nad kubansko revolucijo po svoje navdušen dobršen del mladine sveta. Dolgi lasje in brada so bili zaradi Fidela Castra in Che Guevare v modi že pred Beatlesi. In vsi smo nekoč nosili majice z znamenitim portretom Che Guevare, ki jih je v Buenos Airesu denimo še danes mogoče dobiti tako rekoč na vsakem vogalu. Takrat, že pred skoraj štiridesetimi leti, sem seveda tudi sam želel videti Kubo. In s sovjetskim tupoljevim iz zimske Prage poletel v toplo Havano. Letališče (še danes) nosi ime po velikem kubanskem pesniku in revolucionarju Joséju Martíju. Eno njegovih znanih pesmi Tengo un amigo (Imam prijatelja) sem takrat znal celo na pamet. Še bolj znana pa je bila seveda Guantanamera, ena najbolj prepoznavnih pesmi kubanskih rodoljubov, ki je bila prirejena na osnovi njegovih stihov iz knjige Versos Sencillos (Preprosti verzi).
Kuba je bila takrat seveda svojevrstno doživetje. Povsod velike slike takrat že pokojnega Ernesta Che Guevare in nikjer Fidela Castra. Nobenega kulta osebnosti. Pred smrtjo je celo sam dejal, da noče nobenih poimenovanj in spomenikov. Havana je bila takrat živahna. Na Malecónu ob morju je bilo vselej veliko ljudi. Na manj prometnih ulicah in na notranjih dvoriščih stavb so otroci igrali baseboll. Vpliv Amerike kljub revoluciji očitno ni zamrl. Na mestnih avtobusih, ki so bili praviloma vsi iz tedanje Sovjetske zveze, pa napisi v cirilici. Takrat sem prvič pomislil, da ta hlad in režim, ki ga s seboj nosi ruska pisava, nikakor ne sodita v ta tropski raj. Da socializem in palme nekako ne gredo najbolje skupaj ...
Fidel Castro je s svojo revolucijo iz nekdanje kolonije naredil državo. To je njegova največja zasluga. Diktatura Fulgencia Batiste, ki ga je odločno podpiral Washington, je bila brutalna. V letih pred zmago revolucije leta 1959 je bilo ubitih najmanj 20.000 političnih nasprotnikov. To je v svojih predvolilnih nastopih priznal celo John F. Kennedy. Dejal je, da je bila Amerika popolnoma indiferentna do zločinov Batistovega režima, zato so Kubanci opravičeno podvomili v ameriško iskrenost govorjenja o demokraciji... Batista je poleg tega redno prejemal pošiljke ameriškega orožja, a ne za obrambo države, ampak izključno za pobijanje opozicije. Da bi imela ameriška mafija, ki se je takrat razpasla po otoku in se zabavala v lokalih, ki so bili zaprti za nebelce, mir pred Kubanci.
Ko je John F. Kennedy postal predsednik ZDA, je seveda precej spremenil retoriko, toda tudi Fidel Castro, sicer govornik, kakršnih ni bilo prav veliko, mu ni nikoli ostal dolžan. Niti črke. A ne le Kennedyju in drugim zahodnim politikom. Tudi svojemu pokrovitelju Nikiti Hruščovu je znal vrniti milo za drago. Ko je po sporazumu z ZDA Moskva začela umikati jedrske rakete s Kube (svet je bil takrat na robu jedrske vojne), ga je pikro zbodel: Nikita, mariquita, lo que se da no se quita. (Nikita, ti mali peder, to, kar se da, se ne vzame ...)
Pred kakšnim dobrim letom v veliki knjigarni Barnes & Noble na Union Squareu v New Yorku na eni od knjižnih polic zagledam knjigo Fidela Castra z naslovom Obama and the Empire. Kubanski voditelj je občasno seveda prihajal v ZDA, a izključno na zasedanja generalne skupščine OZN. In praviloma vselej je stanoval v Harlemu. Toda ko začnem prebirati njegova razmišljanja, presenečeno ugotovim, kako temeljito je Castro poznal ameriško (in svetovno) politiko. Vedel je za vse najmanjše podrobnosti in jih skrbno analiziral. V številnih knjigah. In tudi v kolumnah, ki nikoli niso bile tako dolge kot njegovi govori, in morda tudi zato polne koristnih in zanimivih podatkov. Takšne so bile tudi te, zbrane v knjigi o Baracku Obami.
Fidel Castro je bil Baracku Obami, enajstemu ameriškemu predsedniku po vrsti, ki ga je doživel za časa svojega vodenja Kube, izrazito naklonjen. Ker je v njem videl nov obraz Amerike, tega smrtnega sovražnika onkraj Floridskega preliva. Fidel Castro ni skrival zadovoljstva nad njegovo izvolitvijo, kajti po njegovem je končno le napočil čas, ko so se ZDA začele spreminjati. Ob tem je spomnil na znan dialog med nikaragovskim predsednikom Danielom Ortego in nekdanjim ameriškim predsednikom Jimmyjem Carterjem. Ortega je ameriškemu sogovorniku takrat jasno dejal, da so ZDA tiste, ki se morajo spremeniti, in ne morebiti Nikaragva, kot govorijo v Beli hiši ali v Pentagonu. »Nikaragva ni nikoli napadla ZDA.
Nikaragva ni nikoli minirala ameriških pristanišč. Nikaragva ni nikoli vrgla niti kamna na ameriški narod. Nikaragva ni nikoli vsiljevala svojih vlad Ameriki. Vi se morate torej spremeniti. Ne mi...!« je tedaj brez dlake na jeziku govoril Ortega.
Podobno je razmišljal tudi Fidel Castro, ki je Američanom - navkljub naklonjenosti do Obame - razumljivo zameril marsikaj. Predvsem neznosen odnos do globalnega segrevanja in drugih ekoloških tem. Pa seveda vojne, ki jih Američani sejejo po vsem svetu. In zato, razumljivo, tudi Nobelovo nagrado za mir, ki si je Obama nikakor ni zaslužil (s čim pa?), in bi jo zato moral dobiti, kot je zapisal v knjigi, bolivijski predsednik Evo Morales. A še bolj kot to Američanom seveda zameri Guantanamo, ki so ga ZDA okupirale že pred več stoletjem (leta 1903) in ga nikakor nočejo vrniti Kubi. In da bi bil paradoks še večji, Američani Kubi očitajo prav to, kar sicer že od leta 2001 sami počnejo z zaporniki v Guantanamu. Nezakonito pridržanje, mučenje, poniževanje, zaradi česar je bilo v Guantanamu že nič koliko samomorov in hudih depresij.
Fidel Castro je bil izjemno načitan. Veliko je bral. Zadnje čase v glavnem samo zgodovinska dela. Politiko je že pred desetletjem prepustil bratu Raúlu in se pripravljal na svoj odhod v zgodovino, o kateri je kot mlad pravnik govoril že na sodnem procesu po neuspelem napadu na Moncado, Batistovo vojaško postojanko, leta 1953, kjer so ga potem obsodili, a ga čez dve leti tudi amnestirali. »Ne bojim se zapora in ne bojim se besa bednega tirana... Obsodite me, toda zgodovina mi bo odpustila ...«
Fidel Castro je imel ogromno oboževalcev. Po vsej Latinski Ameriki, Afriki, Aziji. In tudi veliko nasprotnikov. Ti ga zdaj najbolj surovo obsojajo. Toda kdo smo mi, kot je nedolgo tega dejal papež Frančišek, da bi sodili drugim? Edina prava Castrova sodnica bo zato v resnici zgodovina. In prav veliko slabega mu nikoli ne bo mogla očitati.
A po svoje je bil tudi neke vrste prerok. V knjigi, ki sem jo kupil v New Yorku, je namreč takoj po volitvah pred osmimi leti zapisal, da bo po Baracku Obamu predsedniški položaj v ZDA prevzel politik, ki bo bistveno manj inteligenten, manj obetajoč in manj spoštovan, kot je bil Obama. Fidel Castro razpleta ameriških volitev ni mogel bolje napovedati. In zna se zgoditi, da bo Kuba pod Donaldom Trumpom znova postala ameriška kolonija in zatočišče ameriške mafije iz Miamija, kar pod Fidelom Castrom nikoli ni bila.
