Tiskane izdaje
Politične razprave se v Sloveniji že kar prepogosto kaj rade zasučejo v popolnoma napačno smer. Ena takšnih povsem zgrešenih debat je nedvomno tista o ponovni uvedbi naborništva, ki je bilo pri nas z velikim ponosom ukinjeno leta 2004. Vrhovni poveljnik slovenske vojske Janez Drnovšek je takrat slovesno oznanil, da se bodo mladi ljudje za vojaški poklic poslej, podobno kot za vse druge poklice, odločali po svoji presoji. Svobodno. In brez prisilnega oblačenja v vojaške suknje. To je namreč pomembna kvaliteta naše države in našega skupnega življenja, je takrat pomenljivo dodal nekdanji slovenski predsednik.
A zdaj bi populisti v slovenski politiki (bliža se namreč volilni čas) stvari znova radi postavili tja, kjer so nekoč že bile. V naborniško vojsko. Namesto da bi ves čas odločno korakali naprej, se nekateri očitno že s prav neznosno lahkotnostjo ozirajo samo nazaj. V čase militarizacije in osovraženega naborništva, ki so se mu mnogi mladi ljudje, že za časa JLA, še bolj množično pa v samostojni Sloveniji, na široko ogibali.
Zato je kar težko doumeti, od kod delu slovenske politike kar naenkrat tako neumne ideje. Predvsem zato, ker dejstva jasno kažejo, da Slovenija vojske, ne poklicne in ne naborniške, preprosto ne potrebuje. Zakaj? Preprosto zato, ker v tej državi ni več ničesar, kar bi slovenski vojaki pravzaprav sploh lahko še branili. Saj je vse prodano tujcem. Nekoč, v slavnih časih Titove partizanske vojske, je veljalo geslo: Tujega nočemo, svojega ne damo. A neodvisna slovenska politika je stvari že zdavnaj obrnila povsem na glavo. Po njeni zaslugi namreč našega nimamo več, saj je tako rekoč vse že zdavnaj pod ceno prodano tujim družbam. Zato bi se sodobno bojno geslo države in njene usihajoče vojske lahko brez vsakršnih zadreg po novem lahko glasilo takole: Tujega ne branimo, svojega nimamo ... V skladu z znanim komadom dolgoletnega prijatelja in kolega Petra Lovšina Ne bom šel na vojsko, objavljenem v knjigi Moj pogled na svet, ki mi jo je podaril ob izidu pred dobrima dvema letoma. V njem namreč pravi: »Ne bom šel na vojsko/ga ni tega dnarja/ne bom šel v grob/za nobenga cesarja ...
Opravičil za takšen inovativni pristop do ukinjanja vojske, ki je tudi po ocenah vrhovnega poveljnika Boruta Pahorja izjemno slabo pripravljena (zakaj ji enako slab glavni komandant potemtakem sploh še poveljuje?), je namreč v resnici lahko zelo veliko. Le zakaj bi denimo slovenska vojska branila in umirala za nemško letališče na Brniku? Naj si ga branijo Nemci sami ... Le zakaj naj bi slovenska vojska branila cerkvene gozdove? Naj si jih brani Vatikan sam, saj ima Sveti sedež tudi v naši politiki vedno zelo veliko gorečih in zagrizenih vojščakov ... Le zakaj naj bi naši vojaki branili Mercatorjeve trgovine? Naj si jih branijo Hrvati sami, tako kot še druge pomembne objekte prehrambene industrije, ki smo jih popolnoma nelogično kar en masse prodali tja čez Kolpo in Dragonjo ...
Le zakaj naj bi se slovenska vojska denimo vkopala pred objekte, ki pripadajo jeklarski in železarski industriji? Naj jih branijo njihovi lastniki Rusi. Zakaj naj bi branili Fructal? Naj si ga branijo kar ajdovski srbski lastniki ... Zakaj naj bi branili Radensko? Naj si jo varujejo Čehi ... Zakaj naj bi branili polnilnice žlahtne vode Costelle? Naj si jih branijo lastniki iz Združenih arabskih emiratov. Zakaj naj bi naši vojaki stražili pred Ljubljanskimi mlekarnami? Naj to raje počnejo Francozi ... Zakaj naj bi varovali Pivovarno Laško in Pivovarno Union? Naj si ju brani nizozemski Heineken, ki je k nam tako in tako vrnil rdečo zvezdo ... Zakaj naj bi branili mariborsko kreditno banko? Naj jo branijo novi ameriški lastniki ... Zakaj naj bi prelivali kri za koprsko banko? Naj se na okope zanjo postavijo Italijani ... In v kratkem bomo bržkone zvedeli še to, kdo bo po novem moral pred sovragi braniti še veliko in drago Ljubljansko banko . ..
Vojski od vsega tako ostane samo še obramba svojega vrhovnega poveljnika, ki pa se, če bo kdaj res hudo, lahko na varno zateče tudi k prijateljem v Kremelj. In prav nobene škode ne bi bilo, če bi tam tudi ostal za nekaj časa. Po nekajmesečnih izkušnjah sobivanja z Vladimirjem Putinom bi namreč morda le spremenil svoje nadvse prijazno mnenje o njegovem uničujočem režimu.
Ko brskam po seznamih izvrstnih in nekdaj zelo uspešnih podjetij, ki so jih slovenske vlade v minulih letih z neverjetno lahkoto za drobiž prodale tujcem, včasih tudi pod ceno, ki jo na nogometnih trgih dosegajo najslabši in popolnoma neznani nogometaši, se ni mogoče znebiti občutka, da se slovenska politika sploh ne zaveda, da naše Slovenije v bistvu sploh ni več. Zato je prav neverjetno, koliko besed je znova slišati o obujanju domoljubja in državljanske zavesti. Na obrambnem ministrstvu snujejo celo posebno komisijo, ki naj bi prek posebne strategije povečala nacionalno zavest in domoljubje in državljane osveščala o pomenu nacionalne varnosti? Kdo bo torej osveščal koga? Tisti, ki so prodali državo, naj bi zdaj državljane učili ljubiti tisto, česar ni več? Nesmisel nad nesmisli! Peter Lovšin, čigar komadi so v resnici kot nalašč za to temo, namreč v pesmi Pozabljena ljubezen s svojim hripavim glasom zapoje takole: »Če vzameš stran s/to ni več to/če vzameš stran ni/to nismo več mi/če vzameš stran ja/se zgodba konča/to ni več/Slovenija ...« Zato je že v enem svojih zgodnejših komadov jasno povedal: »Tovariši jest vam ne verjamem ...«
Domovina Slovenija, ki bi nam jo radi ukazali ljubiti, je po novem sestavljena iz praznine. Ki jo je vlada kdo ve zakaj obdala z bodečo (beri: rezilno) žico. Tako kot so nekoč italijanski okupatorji z žico obdali Ljubljano ... Toda koga želi vlada z njo varovati? Tuje lastnike države ali samo sebe? Slovenije namreč ni več. Zato zdajšnjo vojsko pravzaprav lahko že jutri ukinemo in izstopimo iz anahronističnega in militarističnega Nata, denar zanjo pa namenimo tistim, ki so zaradi silne ljubezni slovenske politike do neoliberalizma in tržnega fundamentalizma pristali pri pokojninah in plačah, s katerim ni več mogoče dostojno živeti.
