Tiskane izdaje
Njegove fotografije umorjenega veleposlanika, ki ga je v tamkajšnjem centru za sodobno umetnost, med otvoritvijo razstave fotografij o Rusiji, ubil 22-letni policist Mevlüt Mert Altıntaş, so v hipu obkrožile svet. Po svoje je imel neverjetno (profesionalno) srečo, kajti v galerijo je prišel bolj ali manj po naključju, saj ni šlo za kdovekako pomemben medijski dogodek. Toda zaradi atentata si je zdaj prislužil nagrado, o kateri mnogi vrhunski poklicni fotografi in novinarji (zaman) sanjajo leta in leta.
Prav zato so bile razprave o tem, ali je priznanje res prišlo v prave roke, dokaj ostre. Na ruskem veleposlaništvu v Ankari so bili naravnost ogorčeni. Opozorili so, da gre pri odločitvi žirije za »popolno degradacijo etičnih in moralnih vrednost v novinarstvu«, saj je šlo pri fotografijah umora iz galerije za nekakšno nesprejemljivo propagando terorizma. In zanimivo je, da se je z ruskim stališčem po svoje strinjal celo predsednik žirije Stuart Franklin, ki je bil proti nagradi za turškega fotografa. Nagrajene fotografije umora ruskega veleposlanika je namreč mogoče razumeti kot nekakšno povabilo k podobnim političnim spektaklom tudi drugod po svetu, je denimo zapisal v Guardianu.
Žirija, ki je podeljevala priznanja, je bila zelo razdeljena, toda Burhan Özbilici je kljub številnim pomislekom vendarle dobil World Press Photo Award. Zato dvomi o poštenosti nagrade v resnici ostajajo. So bile vse druge fotografije res toliko manj kvalitetne, da so v hipu odpadle iz ožjega izbora? Mnogim vrhunskim fotografom, ki leta in leta tekajo za dobrimi zgodbami in pri tem velikokrat tvegajo tudi svoja življenja, se je v resnici zgodila velika krivica, saj je njihov turški kolega, denimo, le za nekaj minut skočil na slovesnost v galerijo in zaradi tamkajšnje drame v hipu postal svetovna fotografska zvezda.
Toda to seveda še zdaleč ni edina dilema ob tej nagradi. Profesor Özer Kanburoğlu iz istanbulske univerze Aydın je denimo spomnil na znamenito fotografijo Eddieja Adamsa, ki je februarja 1968 v Saigonu posnel trenutke pred eksekucijo vietkongovskega ujetnika Nguyena Van Lema in njegov spačeni obraz.
Zanj ta fotografija ni etična, saj bi Adams morebiti lahko preprečil eksekucijo, pa tega zaradi (vrhunske) fotografije ni storil. Razprave o tem še danes niso potihnile, čeprav Eddieja Adamsa že skoraj poldrugo desetletje ni več med živimi. Bi torej morda Burhan Özbilici lahko preprečil umor Andreja Karlova? Morda, toda kolesja dogodkov žal ni več mogoče zavrteti v 19. december 2016, ko je Andrej Karlov umrl pod streli napadalca, ki je nato po posegu turških varnostnih služb tudi sam za vselej obležal v galeriji.
Tragična smrt Andreja Karlova, po katerem so v Ankari že poimenovali eno od ulic, me je v hipu spomnila na v svetu že zdavnaj pozabljeno, a po svoje kar precej podobno zgodbo o umoru velikega ruskega pisatelja in dramatika Aleksandra Gribojedova, nekdanjega carskega veleposlanika v Teheranu, ki se je pripetila pred skorajda 190 leti. In je po svoje ravno tako povezana s Turčijo in Bližnjim vzhodom. Morilec veleposlanika Karlova je namreč med streljanjem v galeriji glasno kričal, da je to neke vrste maščevanje za ruske pokole v Siriji in Alepu ...
Aleksander Gribojedov, začetnik moderne ruske dramatike in pisec nesmrtnega dela Gorje pametnemu, ki je še danes obvezno čtivo ruskih šolarjev, je v Iran prišel v sila nepravem času. Pozimi leta 1828 ga je car imenoval za novega ruskega veleposlanika na šahovem dvoru v Teheranu, kjer so si tedaj še vedno celili rane po porazu v boju z rusko vojsko. Rusija in Perzija sta si bili namreč nenehno v laseh zaradi Kavkaza.
Dobro desetletje trajajoči mir iz Gulistana je najprej prekršila Rusija, ki je leta 1825 zasedla sporno ozemlje med Erevanom in jezerom Sevan. Šah je zahteval umik, toda Rusija ni hotela o tem nič slišati. Toda prav tistega leta je umrl car Aleksander I. Iran je spretno izkoristil kaos v Rusiji in tako rekoč čez noč vdrl na njeno ozemlje, vse do vrat Tbilisija. Toda novi car Nikolaj I. je zatem silovito vrnil udarec. Ruska vojska je popolnoma razbila Perzijce in jim znova odvzela Erevan in Nahičevan. Mir iz Turkmenčaja, podpisan leta 1828, je bil naravnost ponižujoč za Perzijo. Toda šah je imel srečo, saj se Rusija zaradi spopadov s Turki z njim po tej zmagi ni več ukvarjala, sicer bi bila določila mirovnega sporazuma bržkone še trša.
V takšnih razmerah je torej mladi Aleksander Gribojedov, že takrat nadvse cenjen pisatelj z zelo liberalnimi pogledi, pozimi 1828 prispel v Teheran kot novi ruski veleposlanik. Tedaj je imel šele 33 let. V šahovi palači so ga resda sprejeli z vsemi častmi, toda hladu v odnosih nikakor ni bilo mogoče prikriti. V Teheranu so tedaj vsi sovražili Ruse in konflikt je dobesedno visel v zraku.
Po svoje je zanj poskrbel kar sam Gribojedov. Po določilih mirovnega sporazuma so vsi Armenci, ki so dotlej živeli v perzijskem imperiju, dobili pravico do vrnitve v domovino, saj je po tej zadnji vojni postala del ruskega imperija. Med tistimi, ki so prvi hoteli izkoristiti priložnost, je bil stari evnuh iz šahovega harema. Skupaj z dvema armenskima mladenkama se je januarja 1829 iz harema odpravil naravnost na rusko veleposlaništvo, Gribojedov pa jim je ponudil zatočišče do odhoda v Armenijo.
Ko je šah zvedel za ta dogodek, je od Gribojedova zahteval, naj mu vse tri Armence pri priči pošlje nazaj na dvor. Ruski veleposlanik je zahtevo zavrnil z besedami, da samo carjev zunanji minister grof Nesselrode lahko privoli v tovrstne izjeme, ki jih mirovni sporazum med državama sicer ne predvideva. Na šahovem dvoru je zavrelo in novica se je kot blisk razširila po vsem mestu. Ljudje so se začeli zbirati po mošejah in po navodilih mul nato od tam krenili nad rusko veleposlaništvo.
Večtisočglava množica je v hipu popolnoma obkolila zgradbo in zahtevala glave. Aleksander Gribojedov je spoznal, da kozaki, ki so varovali veleposlaništvo, ne bodo kos tej pobesneli drhali, zato je privolil v izročitev treh Armencev. Toda bilo je prepozno. Množica je medtem že opravila s kozaki na dvorišču in vdrla v hišo. Prva žrtev je bil evnuh. Razsekali so ga na kose. Podobo usodo sta potem doživeli še obe dekleti.
Gribojedov se je s peščico kozakov zaprl v svoj kabinet. Toda pobesneli Perzijci so splezali tudi na streho hiše in z vrha vdrli v veleposlanikovo sobo. Gribojedov se je z mečem v roki do zadnjega bojeval za življenje, a boj je bil kratek. Podivjana množica, žejna krvi, je pisatelja razsekala z meči, njegovo truplo pa so potem zmagoslavno vrgli na ulico.
Odsekano glavo Gribojedova si je prilastil prodajalec kebaba, ki jo je v veliko veselje množice ponosno dvignil na svoj pult. Drugi so se še naprej divje znašali nad pisateljevim truplom, ki je nazadnje zmaličeno končalo nekje na mestnem odpadu. Kdo tam leži, so ugotovili šele čez čas. Da gre za Gribojedova, so odkrili njegovi znanci. Spoznali so ga po deformiranem mezincu, ki je ostal zlomljen po enem od dvobojev v mladih letih. Čeprav so novice o pokolu v Teheranu zelo hitro dosegle rusko vojaško poveljstvo v Tbilisiju in zatem dvor v Sankt Peterburgu, ni posredoval nihče. Car zaradi nespametnega pisatelja očitno ni hotel v novo vojno s Perzijo ...
Junija tistega leta je Aleksander Puškin, veliki prijatelj Gribojedova, potoval po južnem Kavkazu, kjer se je nameraval sestati z bratom. Na poti je lepega dne srečal nekaj mož z volovsko vprego. Beseda je dala besedo. Povedali so mu, da prihajajo iz Teherana. »In kaj peljete na vozu?« jih je radovedno vprašal pesnik. »Gribojedova!« so zgroženemu Puškinu odvrnili možje. Peljali so ga v Tiflis, današnji Tbilisi, kjer je še zdaj pokopan v samostanu svetega Davida nad mestom.
Šah se je tedaj, seveda, resno zbal ruskega maščevanja. Zato je kmalu po incidentu v Teheranu v Sankt Peterburg na vrat na nos poslal svojega vnuka, da bi carju pojasnil, kaj se je zgodilo, in se opravičil za umor Gribojedova. Na sprejemu pri Nikolaju I. je potegnil meč iz nožnice in carju ponudil svoje življenje v zameno za umorjenega veleposlanika. Toda car mu je pomirjujoče svetoval, naj spravi meč, in pristavil, da bo dovolj, če bo šah poskrbel, da bodo krivci za smrt takrat komaj 34-letnega Gribojedova najstrožje kaznovani.
Nesrečni Aleksander Gribojedov zdaj že skoraj 190 let počiva v Tbilisiju. V grobnici pod samostanom svetega Davida na Mtacmindi, kjer so v Panteonu slavnih pokopani vsi veliki gruzinski pisatelji in umetniki našega časa. Tam je tudi prvi predsednik neodvisne Gruzije Zvijad Gamsahurdija, nekoč pisatelj in odličen prevajalec Shakespeara.
Ko sem v Tbilisiju, vedno obiščem tudi nesrečnega Gribojedova. Ob smrti Andreja Karlova in fotografijah, ki so decembra v hipu obkrožile svet, sem zato takoj pomislil, kakšne fotografije bi današnji mojstri fotografije posneli ob njegovi kruti smrti v Teheranu pred skoraj dvema stoletjema. A tega takrat seveda (še) ni bilo možno početi. Na našo srečo ali nesrečo? Kdo bi vedel! Marsikdo bo bržkone dejal, da imamo po svoje srečo, da voyeurističnih fotografij odsekane glave Aleksandra Gribojedova ni na voljo, saj je krvi v sodobni politiki in posledično v medijski industriji, ki jo spremlja, že tako in tako preveč. In to drži kot pribito.
