Absurdistan: V temi Evrope

Izvirni greh zdajšnje krize je nedvomno elitizem. Finančna in politična elita je Evropo namreč že zdavnaj ukradla ljudem.

Objavljeno
25. junij 2016 15.33
Branko Soban
Branko Soban
Dan pred britanskim referendumom sem v Strasbourgu poslušal imenitni nastop grškega premiera Aleksisa Ciprasa. In na sam dan zgodovinskega odločanja je bila v strasbourški Palais de l'Europe na dnevnem redu še nič manj odmevna razprava o transparentnosti v evropskih inštitucijah, ta kajpak brez britanskih poslancev, saj so, razumljivo, vsi odhiteli na Otok, v domača volilna okrožja, oddat svoj glas.

Sporočilo obeh dogodkov je bilo v bistvu podobno in dovolj jasno. Evropska unija mora temeljito premisliti, kako naprej, kakšna naj bo njena prihodnost. To bi pravzaprav morala storiti že zdavnaj, a je v priljubljenem slogu dolce far niente s tem nenehno odlašala. Zato se je brexit pravzaprav moral zgoditi. In če se ne bi, bi si ga preprosto morali izmisliti. Z odhodom Velike Britanije (Škotska bi rada ostala, kar bi bilo prav, saj je glasovala za Unijo) so resda najbolj pridobili evropski nacionalisti, populisti in desni skrajneži, ki zdaj doživljajo svoje zvezdne trenutke. Toda po drugi strani bi morebitni britanski glas za Evropo pravzaprav pomenil ohranjanje statusa quo, vnovično brezupno tavanje v megli krize, brez vsakršnih reform, kar bi tehnokratskim in finančnim elitam, ki pravzaprav upravljajo Bruselj, še kako ustrezalo.

Ta protireformska tema je bila ves čas voda na njihov mlin. Dobesedno tema. Švedski antropolog Sven Lindqvist je namreč v eni od svojih številnih knjig zapisal, da beseda Evropa pravzaprav izvira iz semitske besede, ki pomeni temo. Primerjava je povsem na mestu, saj Evropa v takšni temi, kot je danes, tudi zaradi vse bolj naraščajočega populizma in sovraštva do drugačnih, kar je seveda zgolj posledica finančne in politične krize, ni bila še nikoli.

Izvirni greh zdajšnje hude evropske krize je nedvomno prav elitizem in že zdavnaj izgubljeni stik z realnostjo. Že Branimir Nušić je denimo opozarjal, da višje kot si, čedalje slabše vidiš tiste tam spodaj. Zato negativni izidi na referendumih že dolgo niso nič nenavadnega. V Franciji in na Nizozemskem, dveh ustanovnih članicah Unije, so pred leti denimo odločno zavrnili evropsko ustavo. Zakaj se to dogaja?

»Ker so se ljudje preprosto naveličali tega, kako se elite gredo evropsko integracijo. Ta pomenljivi ne na referendumih je zato hkrati glas protesta zoper odtujevanje evropske politike, zoper dejstvo, da jih politiki vse manj pogosto sprašujejo za mnenje o usodnih problemih,« denimo opozarja švicarski politolog Andreas Gross, eden največjih poznavalcev neposredne demokracije v Evropi.

Jacques Delors je že davnega leta 1992 v Maastrichtu opozoril, da mora Evropska unija povezovati ne le države, ampak tudi ljudi. Toda njegova svarila so naletela na gluha ušesa. Še več. Nekdanji italijanski premier Giuliano Amato je Evropo, ki v svoji zmedi ne ve, kam gre, pred časom zlobno razglasil za nekakšen neznani leteči predmet. »Danes imamo elito, ki meni, da je politika preveč pomembna, da bi jo delili z ljudmi, svojimi volivci. To je arogantni elitizem najhujše vrste,« dodaja Andreas Gross.

Že Robert Schuman in Jean Monnet, očeta današnje Evropske unije, sta bila politična elitista par excellence. To še posebej velja za Monneta, ki ni dal veliko na javno mnenje in referendume. Njegovo razumevanje politike je bilo strogo pragmatično. Vse odločitve mora sprejemati, kot je pogosto ponavljal, izključno politična elita. Brez vmešavanja parlamentov in javnosti. Tudi zato je bila pogodba o ustanovitvi Skupnosti za jeklo in premog, predhodnice današnje Unije, vladna in ne parlamentarna, elitistična in ne ljudska, ekonomska in ne politična. Elita je Evropo tako pravzaprav ukradla ljudem.

Prav na to je dan pred brexitom v Svetu Evrope v Strasbourgu s prstom pokazal tudi Aleksis Cipras. Evropski socialni model je v bistvu postal neoliberalni model, ki sovraži demokracijo in glas ljudstva, je opozoril. Politika je reševanje ekonomske in politične krize prepustila finančnim tehnokratom, ki so Evropo pravzaprav pahnili vanjo. Toda neoliberalni model ni uspel rešiti krize. Pravzaprav jo je ves čas samo poglabljal. Tudi s politiko vsesplošnega zategovanja pasu (austerity) in s pritiski kapitala, ki jih je v primeru Grčije (in tudi nekaterih drugih članic EU) mogoče primerjati celo s katastrofo, ki jo ljudem običajno prinašajo vojne.

Polom neoliberalnega modela, ki se ga neizvoljena evropska elita kljub temu še naprej oklepa kot pijanec plota, je po mnenju Aleksisa Ciprasa več kot očiten. V Evropski uniji je danes več kot 22 milijona brezposelnih. Med njimi je večina mladih. Vsaj polovica teh ljudi bo tudi dolgoročno ostala brez dela. Dvaindvajset milijonov je ogromna številka. Neoliberalna elita je s svojo popolnoma zgrešeno varčevalno politiko torej izbrisala eno celo, ne prav majhno državo. In spet poskrbela za paradoks. Evropa se denimo na vse kriplje zapira pred begunci in plačuje Turčijo, da opravlja nalogo varuha njenih meja, po drugi strani pa ta ista politika na široko odpira vrata neoliberalni finančni eliti, ki s svojimi potezami kot nekakšen buldožer podira suverenost velike večine članic.

Problem je, da se vse to dogaja za strogo zaprtimi vrati in popolnoma netransparentno. Daleč od oči javnosti. Jean Claude-Juncker, predsednik evropske komisije, ki nikoli ne bi smel biti izbran na ta položaj, denimo kadarkoli sprejme predstavnike Microsofta, Siemensa, Amazona ali drugih velikih korporacij, navadnih evropskih državljanov pa nikoli. Demokracije v Evropski uniji praktično ni več, saj se vse dogaja za zaprtimi vrati. Tako funkcionirata moč in oblast, ki je elite nikoli ne bodo pripravljene deliti z Evropejci. Zgovoren dokaz za to je sporazum z ZDA, znan pod kratico TTIP, ki je še vedno strogo varovana skrivnost. Javnost še vedno ne ve veliko o njem, zato se je eden od švedskih poslancev razjezil in skorajda vse, kar je imel v rokah, objavil na internetu. Tako bi morali ravnati vsi, ki imajo v rokah tovrstne tajne dokumente. Če se res zavzemajo za odprto, demokratično Evropo. Za Evropo ljudi in ne Evropo elit.

Razlogov za odhod Velike Britanije je bilo torej veliko. Poleg naštetih je tu kajpak še vedno tudi precej britanske sebičnosti in pokvarjene preračunljivosti, toda ne glede na to se je ta odhod preprosto moral zgoditi. Kajti po vseh šivih pokajoča Evropska unija je začela razpadati še pred brexitom. Problem je, da tega nihče ni hotel priznati. Vsi so si nenehno zatiskali oči pred problemi, vključno s Slovenijo, ki pogosto sploh ni vedela, kaj naj počne s svojim članstvom. Toda zdaj se uradni Ljubljani ponuja izjemna priložnost, da svoje članstvo v Uniji končno tudi zares vnovči. S prodajo ekspertize o propadu nekdanje države. Te izkušnje drugi v glavnem nimajo. Zato bo razpad Unije za Slovenijo bistveno manj travmatičen, kot pa za tiste, ki tovrstne izkušnje zgodovinskih odhodov še nimajo.