Ali lahko svobodno rečem, kar si želim?

Ob otroku, ki bi moral umreti, sem namreč spoznala, da ob najtežjih situacijah ostaneš popolnoma sam. Sam.

Objavljeno
19. januar 2018 12.39
bsa/Firence
Petra Greiner
Petra Greiner

Danes je bolj kot kdaj v preteklosti izražanje lastnega mnenja nezaželeno, da je kaj. Zakaj tako menim? Saj živimo v demokratični družbi. Saj nam ni treba hoditi v cerkev na skrivaj. Saj se lahko včlanimo v katero koli stranko. Saj ...

Kot majhna deklica sem težko razumela, da moj v Srbiji rojeni dedek med gledanjem televizije ni ravno najbolje prenesel moje prošnje, naj preklopi »na naše«. Zame je to pomenilo, da prestavi na program Ljubljana 1. Obzorje smo si razširjali s šestimi televizijskimi kanali, in ko je otroka ob sebi spraševal, ali ni tudi Beograd naš, namig ni spadal v del mojega sveta. Takrat ga preprosto nisem razumela.

Med vojno za slovensko samostojnost sem poslušala stare zamere o divjanju ustašev in četnikov po krajih, kjer je dedek živel. Mi je bilo pa takrat prizaneseno z obujanjem spominov na partizane in domobrance. O politiki se na njegovem domu tako ni govorilo. Dedek, ki je bil partizan, je šel v cerkev ob večjih praznikih, vaškim komunistom pa je povedal, kar jim gre, in se naprej brigal zase in za svojo lastno mizarsko delavnico, spotoma pa gasil požare vse do dne, ko so ga lahko nosile noge in ga je ubogala glava.

V srednji šoli sem trmarila v črnih oblačilih in z zvezki, ovitimi v osmrtnice, kar me je stalo minusa pri kemiji. Na fakulteti pa sem spoznala, da je možnost samoocenjevanja, ki smo ga bili deležni na enem od strokovnih predmetov, bolj za okras. Na žalost sem se morala potolažiti s tem, da se določeni ljudje, dasiravno predstavljajo avtoriteto, pač radi samoopravičujoče zatečejo k argumentu, da jim nisi všeč. Danes bi predlagala profesorici obisk psihološke terapije, saj ta možnost v šolskih klopeh ne bi smela obstajati, čeprav se prav lepo razrašča po vseh mogočih mestih in institucijah.

Kasneje sem se mentorici, pri kateri sem opravljala pripravništvo, ob zaključku leta zahvalila za lepo napisane besede, besede, ki jih je bila dolžna napisati. Vendar me je zanimalo, kaj si zares misli o mojem delu. Želela sem izvedeti, kaj je tisto, na kar bi me, ko se postavljam na delovno pot, opozorila. Kaj bi mi svetovala, pa noče napisati. Kritiko bom že znala prenesti, to sem vedela. Pa je ostala bolj ali manj presenečena, a mi je odgovore le poslala − posredno in mnogo let kasneje, ko mi za poklicno pot ni bilo več mar. Govorim o razsežnosti, ko misliš, da se moraš udeležiti slehernega izobraževanja, ki te še z drugimi spodbudami vleče naprej in naprej, toda konca, kaj šele zadovoljstva, pa ne najdeš.

Ko sem bila zaradi svoje posebne drugorojenke primorana sleči uniformo fizioterapevtke, sem odvrgla tudi vse tisto, za kar v poklicih, kjer primarno skrbimo za človekovega duha in /ali telo, preprosto ni prostora. Preprosto ni primerno, da noriš po poklicni poti, kakor da bi tekel na maratonu in bil nato pobit, ker zmaga ne bi bila tvoja. Timsko delo moraš imeti v krvi.

Priznam, da avtoritet nikoli nisem znala dobro sprejemati. Tikala sem takrat, ko so po domače nagovarjali mene, diplomiranim sestram sem na počitniškem delu zagotavljala, da delo fizioterapevta ni v njihovi domeni, in si prislužila negativne točke, čeprav v svojem primarnem razmišljanju o prav ali narobe nisem čutila, da bi bila česar koli kriva.

So me pa ob materinstvu začeli dušiti sicer dobronamerni nasveti, koliko časa je treba dojiti, čeprav sem sama z veseljem ponujala svoje mleko tam do slabih dveh let. Pri drugorojenki sem neutrudno črpala svoje zaloge pol leta in se opravičevala prvi, da sem predčasno zaključila porodniško samo zato, da delo v 50 kilometrov oddaljenem kraju in vstajanje ob 5. uri zamenjam za štiriurni delavnik, ki je bil le sedem minut proč od doma. Pa vam na tem mestu priznam, da so me bolj skrbne matere nejeverno spraševale, ali se mi zdi prav, da ob otrokovem sedmem mesecu hitim nazaj v službo in zato dojim le zjutraj in zvečer. Ljudem okrog tebe pač nikoli nič ni prav. Pa ne za nekaj, kar zadeva njih, temveč za dejstva, ki so del le tvojega lastnega življenja.

Naj povem, da ljudem dajem vso svobodo, a sama želim delati in razmišljati po svoje. Zato ne obtožujem nikogar, ki otroka ne cepi, ne bentim nad tistimi, ki so se odločili za veganski način življenja, samo želim si izraziti lastno mnenje in použiti na svobodi vzrejeno govedo takrat, ko sama tako čutim.

Ob otroku, ki bi moral umreti, sem namreč spoznala, da ob najtežjih situacijah ostaneš popolnoma sam. Sam. Zdravniki dvignejo roke nad tabo in njim in tudi ženske z bajalicami dvomijo o njem. In tako sem ob izkušnji z drobnim detetom odvrgla poslednji plašč »biti všeč«, skupaj z njim pa »govoriti kot vsi ostali«, posutega pa z »razmišljati kot drugi«.

Tako sem postavila prvo fotografsko razstavo Poglej me, da bi posebni otroci skozi svojo invalidnost in drugačna življenja govorila zase. Z Nedotakljivimi ste lahko uzrli brazgotino na mestu, kjer je sicer dojka, ki je do takrat na domačem ozemlju ni bilo mogoče uzreti, čeprav v naši sredini zaradi raka izgubljajo oprsja naše matere, tete in babice.

Korenine naše prihodnosti poveličujejo starost. Tam bomo namreč pristali tudi sami. Manj telesno zmožni, raztreseni in pozabljivi, predvsem pa nemočni. Na ogled je bila tudi navsezadnje moja najljubša razstava Ljubezen je ena sama, ki posebnim ljubeznim pomaga, da zadihajo, se v javnosti primejo za roke in prenehajo biti družbeni kamen spotike. Za nekatere sem bila preveč drzna, ko so na fotografijah zagledali dve mladi (sicer v tujini poročenih) ženski, ki se pred cerkvijo poljubljata. Povem vam, da samo čakam, da me s cerkvenih klopi umaknejo, ker si prizadevam za ljudi, ki jih potiskamo na rob.

Danes je zvestoba sebi na vsakem koraku bolj na preizkušnji. Tudi tista med dvema partnerjema. Če nisi za nas, si proti, če si za ta hip prepovedano, si njihov, ko zagovarjaš skrb za nacionalno zdravje, pa te financira farmacija. Bolj kot kdaj prej bi se morali zavedati, da smo pravzaprav vsi živeči v eni majhni vasi, kjer zgolj za vaši/naši/njihovi preprosto ne bi smeli imeti domovinske pravice. Spoštovanje mnenja drugačnih pa bi moralo biti visoko na človeški lestvici medosebnih odnosov. Tega pa nam demokracija trenutno ne daje.

***

Petra Greiner je žena, mama treh otrok, od katerih ima eden dodatni kromosom, in je zaradi tega direktorica neprofitnega Zavoda 13, fizioterapevtka v prejšnjem življenju, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja.