Ali lažete?

Laž ni vedno popolna laž, jo je pa ravno dovolj, da se zalotiš in tudi sam verjameš, koliko je telesna temperatura piščanca.

Objavljeno
04. april 2017 02.07
afp CHINA-US-POLITICS-ANIMAL-SCULPTURE-OFFBEAT
Klara Škrinjar
Klara Škrinjar

Verjetno ga ni med nami, ki se ne bi kdaj zlagal. Ali pač? No, sama sem dolgo verjela v iskrenost in poštenje; tako zelo, da sem bila neizmerno pretresena, ko sem se prvič v življenju zlagala. Najraje bi na ves glas tulila od groze, ki sem jo tiščala v sebi. Zlagala sem se. Prvič.

Medtem ko so bili sorodniki na počitnicah, so pri nas v varstvu pustili psa. Ki je medtem nesrečno končal, ne sicer po naši krivdi, a vendarle. Umrl je, ubožec. A pustimo to zgodbo. Sama sem jo že tako in tako težko sprejela. Čez nekaj dni je zazvonil telefon. Stacionarni. Ne spomnim se, da bi imeli tedaj mobilce. Kvečjemu enega na (glavo) družine. In sem se, na mojo nesrečo, oglasila. In rekla, mirno in stoično, da je s kužkom vse okej. Nič posebnega. No, tako se vsaj jaz spomnim. Da sem bila mirna in stoična. Ne vem, kako je bilo v resnici. Še zdaj pa vem, kako težak mi je bil zrak na vrtu tistega popoldneva in kako temno se mi je zdelo s soncem obsijano nebo. Da, prvič sem se zlagala.

Ali vi kdaj lažete? Zdi se, da to postaja ne le popularno, temveč tudi pomembno vprašanje. V nedeljo je Miša Molk svojo sogovornico, eno najbolj prepoznavnih hrvaških novinark, Elizabeto Gojan, znano po tem, da je dobila odpoved na HRT, a se je s tožbo tudi vrnila, vprašala natanko to: Koliko uporabljate laž? Koliko je dopuščate? Sogovornica je dejala, kar bi v današnjem svetu marsikdo, in sicer, da jo je dejstvo, da se ni naučila lagati, drago stalo. In da v glavnem ne laže. »Jaz ne lažem. Ne uporabljam laži. Koliko da se danes uporablja? Mislim, da precej.«

Precej. Od tistih drobnih laži, ki nam pomagajo premostiti ovire, ki niso škodljive in ne ranijo, se danes soočamo z realnostjo, ki je z vseh strani obkrožena z njimi. Nedeljski pogovor me je pritegnil, ker sem se tistega večera ravno ukvarjala s tematiko lažnih novic, o katerih je Delo obširno poročalo, in začela sama pri sebi odgovarjati na postavljena vprašanja.

To, da nekdo laže ali da je nekaj laž, se dandanes sliši tolikokrat, da obstaja resna nevarnost, da laž postane − resnica. Prav z vsako lažjo je namreč tako, da večkrat ko jo ponovimo, več možnosti ima, da postane − dejstvo. Kot v svoji knjigi Razmišljanje, hitro in počasno, razloži Daniel Kahneman: »Zanesljiv način, kako pripraviti ljudi do tega, da bodo začeli verjeti v nekaj neresničnega, je pogosto ponavljanje dejstva, kajti tistega, kar nam je poznano, ni tako lahko ločiti od resnice.« Avtor spomni, da so tisti, ki so bili posredovalci sporočil, zelo dobro poznali to dejstvo, a psihologi so ugotovili še nekaj več − da ni treba ponavljati celotne navedbe, da se bo ta zdela resnična. »Pri ljudeh, ki so bili večkrat izpostavljeni izrazu »telesna temperatura piščanca«, je bilo verjetno, da bodo izjavo »telesna temperatura piščanca je 62 stopinj Celzija (lahko bi napisali katerokoli drugo številko) sprejeli kot resnično. Poznanost enega dela izjave je zadoščala, da se je zdela poznana, s tem pa tudi resnična celotna izjava.« Preprosto, kajne?

Bolj pogosto ko postaja nekaj, denimo laž, orodje tistih, ki imajo moč, bolj postaja to širše sprejemljivo. Več ko je nečesa, več možnosti ima, da najde špranje, skozi katere pronica v vse kotičke naših življenj. Ali se bližamo ravni, ko postaja laž, tisto, kar bi po vseh normah demokracije moralo biti pregonljivo, skorajda že institucionalizirana vrednota? Zakaj nemalokrat danes slišimo, da je mogoče vleči vzporednice z nekim časom prejšnjega stoletja? Zaradi več neznansko spornih potez politik, a/in tudi zaradi laži, ki se zavestno in podzavestno prebijajo v vse institucije naše družbe, ne le politike, temveč tudi onkraj nje. In to je tisto, kar spominja na − tista − 30. leta.

Laž v času lažnih novic, v času, ko postaja ne le orodje politike, temveč zaradi svoje dobičkonosti tudi kapitala, dobiva nove razsežnosti, ki pa jezdijo na starih dognanjih psihologije človeka in množic. Odnos do njih ima več dimenzij: eni ljudje jim verjamejo, med druge vnašajo nemir in zmedo, spet tretje odvrača od zanimanja − za karkoli.

Ta konfuzija, hibrid novodobnih sestavin realnosti, ki mi danes, podobno kot tistega popoldneva pred leti na domačem vrtu, dela zrak težak, povzroča, da laž ni vedno popolna laž, jo je pa ravno dovolj (v razmerju do resnice), da se zalotiš in tudi sam verjameš, koliko je telesna temperatura piščanca. In to je tisto, kar je na prvi pogled morda povsem nepomembno in neboleče, pa vendar tako nevarno.