Tiskane izdaje
Na nedavni seji Zdravstvenega sveta je bila ena od točk potrditev programa brezplačnega cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu (KME). Gre za resno bolezen centralnega živčevja, za katero v Sloveniji na leto zboli od 200 do 300 ljudi. Ker virus, ki povzroča bolezen, prenašajo klopi, več zbolevajo ljudje po 50. letu, ki se več gibljejo v gozdovih. Zaradi velike obremenitve Slovenije z okuženimi klopi in resnostjo posledic okužbe bi bilo pri nas vsekakor smiselno zagotoviti vsakemu državljanu vsaj prvo kompletno cepljenje brezplačno. Zdaj se kljub nevarnosti okužbe in veselju Slovencev po gibanju v gozdovih cepljenje ni dobro prijelo, v določeni meri tudi zaradi cene, ki znaša okoli sto evrov za osnovno cepljenje, za družinski proračun zato cepljenje ni majhna obremenitev.
Kot tudi ne za državnega, vendar številke kažejo, da bi bilo za državo ceneje cepiti, kot pa zdaj znašajo stroški bolezni. Zato odločitev za uvedbo brezplačnega cepljejnja prevzaprav niti ni težka, vprašanje je le, kako začeti, da glede na finančne in logistične zmožnosti ne nastanejo nepredvidljivi zapleti − da bi na primer povpraševanje po zakonsko zagotovljenem cepivu daleč preseglo naročene količine (ki jih je treba naročiti vsaj leto vnaprej) ali nasprotno, da bi bile nabavljene prevelike količine, za katere ne bi bilo interesa ljudi.
Zato se je oblikoval predlog, da bi najprej »poskusno«, na omejeni skupini upravičencev preverili, kako Slovenci sprejemajo ponudbo prostovoljnega, a brezplačnega cepljenja. Predlog obsega dve omejeni in razmeroma najbolj ogroženi skupini: ljudi med 45. in 50. letom starosti (ki v teh letih začnejo več hoditi v gozdove) in najmlajšo generacijo otrok, ki se jim okužbe tudi začenjajo pojavljati. Na podlagi izkušenj o zanimanju ljudi za cepivo bo v prihodnjih letih veliko lažje prilagajati pravila in realno planirati naročanje cepiv. Končni cilj bi morala biti pravica vsakega državljana, da brezplačno opravi vsaj prvo (kompletno) cepljenje proti KME.
Foto: Shutterstock
Česar pa kljub zastonjskosti cepiva in nedvomni koristnosti cepljenja verjetno ne bo preprosto doseči, saj Slovenci glede mentalnega odnosa do cepljenja še vedno spadamo med (post)komunistične države, v katerih je bilo cepljenje obvezno. Zato ljudje pri nas nimajo pridobljene kulture odločanja o cepljenju, saj se tega niso imeli priložnosti naučiti, in neobveznih, čeprav koristnih cepiv ne jemljejo resno. To vidimo pri ogromnem razkoraku med precepljenostjo z obveznimi cepivi in tistimi, ki niso obvezna, čeprav mnogokrat med enimi in drugimi ni velikih razlik glede zdravstvene koristi. V avtoritarnih sistemih vzgojeni ljudje v podzavesti pač želimo, da nam glede cepljenja nekdo ukaže, kako naj ravnamo. Navajeni smo ubogati, pri zdravju nočemo misliti z enostavno matematično logiko, ki smo je vajeni pri nakupu smučarske karte.
Od tod tudi pomisleki administrativnih zdravstvenih organov, ki pri nas urejajo cepljenje, o tem, da bi z do zdaj obveznimi cepivi prešli v liberalizirani sistem prostovoljnega cepljenja. Takšen prehod zahteva precej dodatnega denarja za obveščanje in ozaveščanje vsakega posameznika, pri čemer bi v vmesnem obdobju precepljenost zaradi začetniških težav z novim sistemom verjetno upadla. Zato država ni navdušena nad tem, da bi nenadoma demokratizrala cepljenje v neobvezno, ker obstaja tveganje, da bi iz uspešnega preventivnega sistema vsaj prehodno dobili precej dražji in manj uspešen sistem.
Zato je možnost prostovoljnega cepljenja, kot je to proti KME, ne le priložnost za preprečevanje konkretne bolezni, ampak tudi vzgoja v novo kvaliteto odnosa do cepljenja in odgovornosti za svoje zdravje nasploh. Ena od bistvenih prednosti prostovoljnega cepljenja je preusmeritev pozornosti od otročjega upiranja »državni prisili« v zavedanje, da je cepljenje privilegij. Kruta resnica je namreč, da država nerada plačuje za zdravstvo. In bi z veseljem ukinila stroške za vsako cepljenje, pri katerem bilance zelo jasno ne pokažejo, da se cepljenje stroškovno izplača.
Če primerjamo stroške cepljenja in stroške, ki bi brez cepljenja nastali zaradi povečanega zbolevanja, je na primer največji stroškovni »blagoslov« cepivo Di-Te-Per (proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju) − če bi prenehali cepiti, bi bili stroški teh bolezni skoraj 30-krat večji od stroškov cepljenja. Z nekoliko manjšim faktorjem (okoli 25-krat) prihranka je na drugem mestu cepivo proti mumpsu, ošpicam in rdečkam (MMR). Cepivo proti poliomielitisu je za otroka, ki bi brez cepiva dobil otroško ohromelost, sicer neprecenljivo, vendar bi bila ohromelost brez cepljenja statistično gledano vendarle redek pojav (virus prodre v živčevje pri manj kot enem odstotku okuženih in le pri desetini od teh povzroči težjo ohromelost), zato je finančna učinkovitost cepiva v primerjavi s stroški bolezni »le« približno petkratna.
Foto: Leon Vidic/Delo
Čeprav je računanje stroškovne koristi na videz nehuman način argumentiranja za cepljenje, pa strošek bolezni največkrat pomeni tudi sorazmerno količino človeškega trpljenja, zato je takšen podatek pomemben tudi za posameznika. Z razvojem človekovih pravic in zdravstvenih zavarovalnic je zlasti v zahodnoevropskih državah in v ZDA cepljenje vedno bolj postajala odločitev posameznika, ki pa jo je država do te mere »spodbujala«, da je precepljenost ostala dovolj velika. Tovrstne »spodbude« so kombinacija izobraževanja, obveščanja, finančnih ugodnosti in posrednih prisil (na primer onemogočen vpis necepljenega otroka v javni vrtec ali šolo).
Marsikje, kjer zdravstvene zavarovalnice niso tako povezane z državo in s političnim sistemom kot pri nas, dobijo ljudje od zavarovalnice tudi ponudbo − zavarovalnica za določeno cepivo prispeva na primer 35 evrov, ker se ji cepljenje za toliko izplača, ostalo, denimo 20 evrov, pa mora dodati zavarovanec, če je zainteresiran, da si prihrani tveganje za bolezen. Na ta način zavarovalnice tudi stimulirajo proizvajalce cepiv, da drug drugemu na odkrit, tržni način nižajo ceno (v tistem segmentu, ki ga plača zavarovanec).
Vse te matematike za lastno zdravje se bomo morali Slovenci šele naučiti. Nova prostovoljna in hkrati brezplačna cepljenja so dober način, da se prvih lekcij naučimo na pozitiven način in brez grobih posledic, ki bi na primer nastale ob popolni liberalizaciji obveznega cepljenja v prostovoljno. Zelo verjetno je namreč, da bi bil ob naši miselnosti razpad obveznega cepljenja za mnoge signal, da cepljenje ni potrebno, in bi to v prehodnem času pomenilo toliko in toliko otrok, ki bi po nepotrebnem zboleli in imeli posledice − to pa je kljub vsemu težko sprejeti.
***
Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
