Tiskane izdaje
Dočakali smo odprtje prve pregledne razstave Neue Slowenische Kunst z dolgim naslovom: Od kapitala do kapitala − Neue Slowenische Kunst, dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije. Dogodek pa, dogodek. In to kakšen.
Najbrž se bomo zlahka strinjali, da je NSK lahka tema. Blago, ki se dobesedno samo hvali. Blagovna znamka, ki ji brez prevelikega truda uspe nagomiliti večjo maso ljudi, še posebej če jo opremimo z obljubo zakuske in obrekovanja. In ljudje so prišli. Skrbno so se oblekli, skrbno naličili in svoja zijala odpeljali na pašo.
Odprtje je bilo svojevrstna komedija. Peltz mantel dogodki imajo na sebi nekaj komičnega že sami po sebi, še toliko bolj pa, kadar proslavljajo umetnost, ki je svoje dni veljala za subverzivno. Malo kaj je tako nerodnega kot institucionalizacija avantgarde, pa naj bo ta retro-, post-, ali garda brez predpone. Malokaj je tako nerodnega kot opazovati, kako se nekaj, kar je še nedavno tega nosilo prevleko družbene potence, skrči na prgišče javnega denarja, namenjenega vzdrževanju spomina, nekaj toplih besed, ki jih izrečejo pristojni, in čin-čin plastičnih kozarčkov, ki ne zmorejo zveneti. Vendar je vsaj toliko, kot je nerodno, tudi očarljivo. Zato, ker je do bolečine resnično. Odprtje pregledne razstave NSK, čeprav bi si je nekateri želeli veličastnejše, je bilo, kar se mene tiče, na neki ponesrečen način točno tako, kakršno je moralo biti.
Razmerje pregledne razstave NSK do zlatih let njegove slave pove bolj ali manj vse o zgodovinskem razvoju (ali še bolje − razkroju) Slovenije od osemdesetih do danes. Moj bog, kako so nam ležala osemdeseta. Kako nam je ležal privid zunanjega sovražnika, kako nam je ležalo tolmačiti svojo identiteto kot presečišče avstro-ogrskih in jugoslovanskih vplivov, kako nam je ležalo vedeti, da smo glavni na vasi, najspretnejši med Balkanci, najbolj strastni med Germani, svobodomiselni, napredni, speči potencial, ki potrebuje samo pravo priložnost, pa bo zablestel v svojem sijaju. NSK je bil popolno ogledalo te družbene dinamike. Zato ni v njegovem imaginariju nič avtorskega in je vse odsev, kolaž, posnetek, vse je dano vnaprej, samo skombinirati je treba na način, da bo prišlo do izraza. In je. Vsi smo slišali, vsi smo opazili, država NSK, ta Slovenija v senci, je rasla in se krepila in postala muzej obdobja, ki ga ni več.
Brati je, da naj bi razstava služila opominu, da gibanje NSK ni nastopalo samo proti socializmu v zatonu, marveč tudi danes, enako uspešno kot nekoč, priča proti globalnemu kapitalizmu. Pa ni res.
NSK, predvsem v obliki pregledne razstave, je brezzobi upokojenec, ki še vedno lahko pripoveduje zgodbe, ne bi ga pa bilo pretirano razsodno iskati v prvih bojnih vrstah. Drugačni časi kličejo k drugačnim sredstvom pa tudi k novim borcem. Če bi se namreč zgodilo, da bi generacija NSK dosmrtno kapitalizirala boj proti okupatorju, bi se namreč izpolnila moja najstniška nočna mora: nerešljiva zagata, kako sploh stopiti v zgodovinsko, pa tudi intimno nujno ojdipsko bitko z večnimi mladeniči.
A strah je na srečo odveč. NSK so uradno postali institucija in kot taki bolj ranljivi za očitke. Ko pride dan, ko tvoje delo začne suvereno tolmačiti kamniška kulturna ministrica, veš, da te bodo težko še jemali resno. Zato je bilo odprtje razstave v Moderni galerij tako očarljivo. Ker je povzelo vse pozicije, vse odnose, ves blišč in vso bedo slovenske polpretekle zgodovine v umetnosti in širše, ki se po motnih okljukih in slepih kanalih vije v našo sedanjost. Ves propad, vso lažno slavo, ves oportunizem, vso zavist in nostalgijo, vse odpore, privzdignjene obrvi in zgražanje, vse bratenje in spomine. Ker je potegnilo črto in pokazalo, da so najboljši padli, da drugi najboljši nimajo časa, ker delajo biznis, vsem preostalim pa ostane zgolj ležeren počitek na lovorikah minulih dni.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
