Tiskane izdaje
»Dobri varilci bodo vedno dobro plačani. Jeklo lahko uvažaš s Kitajske, a ga je še vedno treba zvariti,« je sredi zimsko mrzle delavnice na Staten Islandu razlagal Luke Gayford, pet vajencev okoli njega pa je vneto prikimavalo. Nihče od njih ni potreboval nove službe ali iskal nove življenjske priložnosti, toda dober nasvet ni za odmet.
Staten Island MakerSpace je prostor za vse ustvarjalce, ki si v natrpanem New Yorku ne morejo privoščiti svoje lastne delavnice, ustvarjalna žilica pa jim ne da miru. Kiparja DB Lampman in Scott Van Campen sta po orkanu Sandy, ki je pred tremi leti preplavil Scottov atelje in kovinarsko delavnico na Staten Islandu, sklenila, da je ne bosta le obnovila, pač pa sta se želela tesneje povezati z okolico. Tako je nastal ustvarjalni klub, v katerem se vrstijo stroji za obdelavo lesa in kovin, njegovi člani pa s plačilom mesečne članarine dobijo pravico, da na njih uresničujejo svoje hobi projekte.
Hkrati ves čas potekajo številne delavnice, od izdelovanja zmajev za otroke, do najtežjega − varjenje po postopku TIG. Peterica nadobudnežev, ki je za slednje plačala krepkih dvesto dolarjev, je februarja poslušno kimala mojstru Gayfordu, ko jim je razkrival skrivnosti dobrega zvara. Mary si je želela svojo umetniško žilico izražati na novi ravni, Peter in Aaron sta načrtovala resne posege v svoja motorja, za Francisa pa je bil to korak naprej v njegovem popoldanskem igranju v domači garaži.
Za varjenje se je v zadnjih desetletjih skupaj s številnimi drugimi industrijskimi poklici, ki so nekoč omogočali varno pot v srednji sloj, zdelo, da je ostanek starih časov. Toda razcvet energetske industrije, ki za naftne in plinske vrtine potrebuje vedno nove napeljave in cevovode, je v ZDA povzročil val povpraševanja po izkušenih varilcih. »Nikoli še nisem videl česa takšnega. Starši dolgo časa niso želeli, da bi njihov otrok postal monter cevovodov ali varilec, sedaj pa je iskanje ljudi s poklicnimi znanji nenasitno,« pravi Jim Hanna iz podjetja Fluor, ki se ukvarja z gradnjo naftnih obratov.
Naftna in plinska mrzlica sta podjetja prisilili, da so se povezala z lokalnimi javnimi šolami in organizirala tečaje za izumirajoče poklice. Tako je je velikan Exxon Mobil devetim strokovnim šolam obljubil milijon dolarjev podpore za njihove programe poklicnega urjenja. Šola San Jacinto v teksaški Pasadeni ima celo miniaturno destilarno, na kateri urijo bodoče delavce v naftnih rafinerijah. Podjetje Flour pa je pripravilo svoj lasten program za urjenje varilcev, saj stari mojstri odhajajo v pokoj, za njimi pa zeva velika praznina.
Po podatkih statističnega urada na ameriškem ministrstvu za delo je bilo v osemdesetih v ZDA okoli 550.000 varilcev, do 2013 se je njihovo število znižalo na samo še 343.000. Ameriško varilsko združenje napoveduje, da se bo zaradi oživljanja proizvodnje moralo njihovo število v prihodnjih desetih letih povečati vsaj za deset odstotkov. V energetskem pasu držav, kjer se je razcvetela nova naftna in plinska industrija, pa že sedaj pospešeno iščejo in urijo bodoče varilce.
Ponudba delovnih mest je dvignila plačila, tako da začetnik zasluži 16,50 dolarja na uro (dobrih 15 evrov), izkušeni varilci pa lahko dobijo tudi več kot 30 dolarjev na uro (28 evrov) in plačilo dnevnih stroškov. Za posebna znanja se plača od 50 do sto dolarjev na uro (od 46 do 92 evrov), pri čemer si zgornjo mejo lahko obeta nekdo, ki zna denimo variti pod vodo.
Povpraševanje je takšno, da večina učencev s šole San Jacinto dobi ponudbo še preden končajo izobraževanje. Dobre plače so hkrati na jugu sprožile močno zanimanje, tako da se je vpis v varilske tečaje samo na San Jacintu v zadnjih petih letih povečal za 75 odstotkov. Pred dvema letoma so zaradi povpraševanja uvedli so celo nočno izmeno, na kateri poučujejo od 10. ure zvečer do 2. zjutraj.
New Yorka še ni zajel val novih proizvodnih služb, a se je varilska mrzlica razširila tudi v Veliko jabolko. Scott Van Campen pravi, da so njihovi tečaji vedno povsem zasedeni, ljudje pa nenehno sprašujejo, kdaj bodo na urniku novi. Le da si za zdaj velika večina pri njemu ne išče novega kruha, pač pa so del vse bolj priljubljene kulture sam svojih mojstrov in umetnikov, ki v garažah ustvarjajo vedno zahtevnejše projekte.
