Ameriške sanje: Trumpenproletariat, pastorek velike krize
pet, 11.03.2016, 17:00
Ameriške sanje: Trumpenproletariat, pastorek velike krize
Leta retorike jeze in odpora do drugačnih so se sparila z gospodarsko krizo in zaredila trumpenproletariat, zlovoljno volilno telo, ki išče zunanje sovražnike za svoje težave.

Protestniki so na volilnih shodih newyorškega mogotca Donalda Trumpa običajen pojav. Običajen je tudi ogorčen odziv njegovih privržencev, k čemur jih z odra obilno spodbuja njihov politični idol. Na sredinem zborovanju je napetost prerasla v nasilje, ko je eden od privržencev fizično napadel Trumpovega temnopoltega nasprotnika. Le redko kdo je ob tem presenečen.

Milijarder je doslej na svoj način spodbujal nasilje. Ko se je lani na zborovanju v Birminghamu protestnik prerival s policijo, je z odra svetoval »morda bi ga morali malo bolj trdo prijeti«. V Nevadi je prejšnji mesec šel korak dlje − protestnika je iz dvorane pospremil z besedami »rad bi ga udaril v obraz«. V Kentuckyju je svoji čredi dejal: »Vržite ga ven. Ne poškodujte ga, če pa ga boste, vas bom branil na sodišču ... A niso Trumpova zborovanja najbolj zabavna? Res se imamo fino.«

Za velik del konservativnih Američanov je Trump postal strelovod njihove jeze in nezadovoljstva, njegova zborovanja pa prostor, kjer lahko izlijejo svoje frustracije. Poslovnež in zabavljač, ki je vedno znal prisluhniti vzgibom množice, jim omogoča, da niso več »politično korektni« in jim ponuja grešne kozle za njihove težave − pa naj so to tuji delavci v obliki »Mehičanov« ali tuja grožnja, ki jo utelešajo vsi muslimani. Ženske in temnopolti so znova postavljeni na svoje mesto. Povrh pa bo Amerika znova uspešna.

Ni prvič, da se gospodarske težave prelivajo v težave družbe in ljudje rešitve iščejo v »močnih voditeljih«. Val diktatorskih vzgibov in ksenofobija se širi po Evropi, Trump in ruski predsednik Vladimir Putin laskata drug drugemu. Prvi verjetno občuduje 80-odstotno podporo ruskega oblastnika, skovano s hudim nacionalizmom, sovraštvom do manjšin in zatiranjem nasprotnikov. Ampak je »vsaj voditelj, za razliko od tega, kar imamo v naši državi«, kot pravi newyorški milijarder.

Pohod populista

Trump ima občudovalce tudi v Sloveniji, v kloakah anonimnih spletnih komentatorjev ga nekateri razglašajo kar za upanje na boljšo Ameriko. Celo vplivni mnenjski voditelj trdi, da »uporablja razumljiv in konkreten način govora« in da bo v ameriško politiko prinesel več, kot lahko sicer pričakujemo od volitev čez lužo. Posebej zanimiva je trditev, da demokrati ne bodo uspeli s polaganjem ideoloških puhlic o rasni nestrpnosti, podcenjevanju žensk in sovraštva do tujcev v njegova usta.

Trumpu ni treba ničesar polagati iz usta, vse to že sedaj bruha iz njih v neizmernem obilju. Na njegovih shodih ljudje najbolj glasno vpijejo, ko obljublja ponovno uporabo mučenja (metod, ki bodo »še veliko hujše« od vodnega deskanja) in gradnjo »zelo lepega« zidu na južni meji ali ko pridiga, da »zelo velik del« muslimanov po svetu sovraži ZDA in da jim je treba preprečiti vstop v državo.

Kandidat, ki svojim slednikom prepošilja sporočila o teorijah zarote in vzbuja simpatije pri belih rasistih, ni prvi populist ameriške politike. Postal je dedič dolge tradicije zavračanja tujcev, diskriminacije in avtoritarnosti, toda v dolgi vrsti političnih agitatorjev se še nihče ni tako zelo približal vrhu ameriške oblati. Njegov vzpon proti Beli hiši po besedah mehiškega predsednika Enriqueja Peñe Nieta spominja na oblastniški pohod Mussolinija in Hitlerja.

Korenine trumpenproletariata ležijo v veliki krizi iz konca prejšnjega desetletja. Predsednik Barack Obama je v svojem zadnjem nagovoru kongresa o razmerah v državi dejal, da je gospodarstvo zdravo. A vsaka številka skriva v sebi globljo resnico, ki poganja negotovost in jezo Američanov. Nezaposlenost je najnižja v zadnjih osmih letih. Toda število ljudi, ki imajo službo ali jo aktivno iščejo, se je v tem času precej zmanjšalo.

Celotna masa ameriških plač je morda spet začela rasti, toda le zelo počasi. Pogled v drobovje plačne statistike kaže, da je še ta rast namenjena le najbolj premožnim. Po podatkih ameriškega statističnega urada USCB so se med letoma 2006 in 2014 prihodki devetdeset odstotkov ameriških gospodinjstev znižali, bolj debele denarnice ima le najbolj premožna desetina Američanov in še posebej najbolj premožnih pet odstotkov. In iz tega vodnjaka globokega nezadovoljstva se napajata predsedniška kandidata s političnega obrobja.

Vodnjak jeze

Na levici o nepravičnosti ameriške družbe pridiga »demokratični socialist« Bernie Sanders, desni del delavskega razreda svojo nezadovoljstvo izraža prek newyorškega milijarderja, ki sicer na svoj način udriha po Wall Streetu, a mu niti na misel na pride bolj pravična delitev prihodkov. Krivdo za ameriške težave je priročno pripel na hrbte tujcev. Predvsem nedokumentiranih priseljencev, ki jih je vrgel pod skupno oznako Mehičani, in ki jih bo menda izgnal. Čeprav je praktično nemogoče pognati enajst milijonov ljudi iz države.

Podobno kot Sanders obsoja prostotrgovinske dogovore, a zanje krivi Kitajsko in Japonsko, ameriški pogajalci pa so po njegovih besedah nesposobni, če že ne popolni bedaki. Za delavce, ki tekmujejo s cenejšo in vse bolj kvalificirano konkurenco iz tujine, je to balzam za njihove strahove. »Prepričani so, da jim priseljenci jemljejo službe, kar je seveda napačna predstava. Podobno velja za odpor do trgovinskih sporazumov,« trdi Mark Zandi, glavni ekonomist bonitetne hiše Moody's Analytics.

Trumpov predlog za okrepitev gospodarstva je globoko znižanje davkov, ki naj bi sprožilo kar 6-odstotno gospodarsko rast. V kar močno dvomi velika večina analitikov. Toda Američani na dnu lestvice prihodkov in izobrazbe slišijo le besede, da bo Amerika spet uspešna. Milijarder (podobno kot Sanders) nagovarja del ameriškega volilnega telesa, ki sta ga zanemarjala oba politična vrhova − prekarijat brez varnosti redne zaposlitve, brez upanja na boljši jutri in najbolj občutljiv na šoke gospodarskih kriz.

»Demokratska in republikanska stranka nista ponudila ustreznega odgovora za naraščajočo negotovost in neenakost družbe,« trdi John Russo, gostujoči raziskovalec na Univerzi Georgetown, kjer sodeluje pri projektu o pravicah delavcev v sodobni družbi in prihodnosti delavskega gibanja. Pri čemer je takšno pomanjkanje posluha za težave revnih Američanov posebej očitno na desnici, zato je tudi upor konservativnejšega dela delavskega razreda veliko bolj oster kot levega proletariata.

Skriti rasizem

Toda Trumpa niso naplavila le leta neenakost in zaostrenih gospodarskih razmer. Vzporedne volitve so pokazale, da so volivci izbrali Trumpa, ker ni del politične elite in ker »reče bobu bob«. Republikanska stranka je leta gojila vzdušje odpora do (liberalne) politične elite v Washingtonu, (liberalnih) medijev in še posebej do prvega temnopoltega predsednika. Njen vrh se sedaj divje otepa prišleka, ki jim krade stranko, a je pomagal zarediti konservativno gibanje čajankarjev in njene žolčne napade na »Washington«, simbol ameriških političnih elit.

Senator John McCain udriha po Trumpu, sam je za podpredsedniško kandidatko izbral Sarah Palin, utelešenje omejenega intelekta in neomejenega populizma. Republikanska stranka že dolgo sega v najbolj temne vzgibe ameriške družbe, vse od predsednika Richarda Nixona in njegove Južne strategije, pri kateri so z igranjem na karto rasizma nabirali politično podporo belcev in tako jug ZDA za več generacij iztrgali iz rok demokratov.

Leta retorike jeze in odpora do drugačnih so se sparila z gospodarsko krizo in zaredila trumpenproletariat, zlovoljno volilno telo, ki išče zunanje sovražnike za svoje težave. Zadnje spogledovanja Trumpa za belim rasizmom, ki ga je podprl kot svojega kandidata, ni bilo toliko izraz njegovega pogleda na manjšine, kot njegov posluh za skrita čustva svoje volilne baze.

Po zmagi predsednika Obame, h kateri je pripomogla množična volilna udeležba temnopoltih, so privrženci konservativnega gibanja čajankarjev začeli govoriti o ukradenih volitvah. Zvezne države na jugu pa so začele sprejemati zakone, ki otežujejo volitve predvsem manjšinam, opozarja Brent Staples iz New York Timesa. Študija Univerze iz Massachusettsa je pokazala, da je njihov sprejem potekal »v močno strankarsko obarvanem in radikalnem vzdušju«.

Od 2008 se je razcvetelo število protivladnih skupin in milic. Kmalu po izvolitvi Obame je organizacija Southern Poverty Law Center, ki preučuje delovanje teh skupin, poročala o oživljeni aktivnosti, ki jo je vzpodbudil »strah pred črnim predsednikom v Beli hiši«. Trump ni le »serijski lažnivec, seksist, demagoški rasist in prav verjetno tudi fašist«, ampak »grožnja kolektivni moralni podobi države«, kot pravi Staplesov kolega Charles Blow. Newyorški mogotec je republikanski stranki − in družbi − nastavil ogledalo, v katerem odseva njen najslabši del.



Ameriške sanje: Trumpenproletariat, pastorek velike krize

Donald Trump. Foto: Philip Sears/Reuters Pictures

Prijavi sovražni govor