Tiskane izdaje
Spisek je dolg, daljša se iz leta v leto, za vsa imena na njem pa velja enako − temnopolti Američan v čudnih okoliščinah umre ob soočenju s policijo. Po besedah Marie Haberfeld, profesorice na newyorški fakulteti za kazensko pravo, naj tovrstni incidenti v ZDA sicer ne bi naraščali. Takšen vtis naj bi sprožila kombinacija družbenih medijev in primerov, ki so odmevali po vsej državi. »Ne gre za naraščanje uporabe smrtonosne sile pri delu policije, pač pa smo priča hitremu širjenju prenosnih telefonov in kamer, ki to posnamejo,« meni Haberfeldova.
Toda država se vedno znova zdi osupla, ko takšni dogodki razkrijejo rasne prelomnice v družbi. »Zgodijo se lahko skoraj povsod, spomnijo pa nas na jezo, ki se hitro prelije, ko ljudje z občutkom nemoči in odrezanosti od oblasti verjamejo, da so jih zlorabili tisti z močjo in oblastjo v svojih rokah,« so ob izbruhu nasilja zapisali v dnevniku Chicago Tribune. Medtem ko zvezna policija FBI preiskuje, zakaj je policist streljal na Browna in ga usmrtil, Ferguson postaja simbol prikrite neenakosti v družbi.
Bela policija v črnem mestu
St. Louis je po pisanju New York Timesa dolgo veljal za eno najbolj rasno razdeljenih velemestnih območij v Združenih državah. Še vedno ga delijo visoki zidovi med temnopoltimi prebivalci s povprečno precej nižjimi prihodki od belcev, ki imajo v rokah večino vzvodov oblasti, od mestnih svetov do policije. Do poznih štiridesetih let se temnopolti sploh niso smeli priseljevati v večino krajev okrožja St. Louis, dokler ni vrhovno sodišče 1948 prepovedalo sporne lokalne prakse. Belci so nato začeli bežati v predmestja, kjer so z izključevalno urbanistično politiko preprečili gradnjo stanovanj, temnopolti pa niso imeli denarja za stanovanjske hiše.
Ferguson je eno od starih severnih predmestij St. Lousia, ki so nastala še pred takšnim segregacijskim urbanizmom in so dovoljevala gradnjo blokov. Ko so se tudi temnopolti v sedemdesetih letih začeli umikati iz nasilnega mestnega središča, so v teh cenovno dostopnih blokovski stanovanjih našli novo zatočišče. To je sprožilo beg belega prebivalstva, razmerje 85 odstotkov belih in 14 odstotkov temnopoltih prebivalcev iz 1980 se je do 2010 prevesilo na 29 odstotkov belih in 69 odstotkov temnopoltih. Toda slednji kljub prevladi niso dobili tudi vzvodov oblasti. Bela sta župan Fergusona in šef policije, belih je pet od šestih mestnih svetnikov, belih je šest članov šolskega sveta (sedmi je latino Američan).
Ta razkorak je najbolj očiten pri sestavi policije, od 53 policistov so trije temnopolti, še dva pa pripadnika drugih rasnih manjšin. Vsi ostali (dobrih devet desetin) so belci. V nebo vpijoča je statistika njihovega dela, temnopoltih je 93 odstotkov vseh aretiranih, 92 odstotkov vseh preiskanih ter 86 odstotkov vseh ustavljenih v prometu. Temnopolti imajo dvakrat večje možnosti, da jih bo ustavila policija, čeprav ta odkrije kršitve zakona pri 34 odstotkih ustavljenih belcev in le pri 22 odstotkih ustavljenih Afroameričanih, ugotavlja kriminolog Scott Decker.
Podobna razmerja vladajo v številni krajih okrožja St. Louis, zato je Nacionalna zveza za napredek temnopoltih (NAACP), največja afroameriška lobistična organizacija, v začetku leta vložila tožbo zaradi vsesplošno razširjenega rasnega profiliranja pri delu policije. V Fergusonu in njemu podobnih krajih so strupeni ostanki rasne segregacije vir nenehnih krivic, ki jih spreminjajo v tleče sode smodnika. Biti temnopolt, mlad, reven in jezen je skoraj način življenja.
Poleg tega država ostaja črno-bela. Raziskovalca John Logan z Univerze Brown v Rhode Islandu ter Wenquan Zhang iz teksaške A&M sta prečesala demografske podatke iz 2010 za dvajset rasno najbolj raznolikih velemestnih območij v Združenih državah. Po nujnih ugotovitvah kar polovica afroameriškega prebivalstva živi v skupnostih, kjer praktično ni belcev.
Zaton poskusa Obama
Ko je bil predsednik Barack Obama leta 2008 izvoljen kot prvi temnopolti predsednik, se je zdelo, da so padle zadnje nevidne prepreke in da so Afroameričani prodrli v najvišjo elito ameriške družbe. »Nekateri od nas smo govorili celo o post-rasnem obdobju, v katerem bomo odložili breme suženjstva, državljanske vojne, obnove po njej, segregacije, vso grenkobo, ki jo nosimo s sabo,« je zapisal Gary Silverman, namestnik urednika ameriške izdaje časnika Financial Times. Toda pol desetletja kasneje se kaže, da se svet vrti po utečenih kolesnicah.
»Poskus Obama in upanje, ki ga je sprožil, se počasi bližata koncu. Z vidika rasnega razlikovanja se je naš prvi temnopolti predsednik na vsakem koraku spopadal z opozicijo, ki je postajala vse bolj bela, ko so se manjšine luščile od republikanske stranke,« trdi Silverman. Raziskava, ki jo je opravil politolog Michael Tesler z Univerze Brown, je pokazala, da Obama deli javnost po rasnih ločnicah pri vsakem vprašanju, od ocenjevanja njegove reforme zdravstvenega zavarovanja do mnenja o njegovem psičku Bou.
Zato je ob rasno občutljivih temah na še posebej spolzkih tleh. Kar ga je že na začetku prvega mandata izučil primer njegovega prijatelja, temnopoltega profesorja Henryja Louisa Gatesa z univerze Harvard, ki ga je policist aretiral, ko je skušal odpreti zataknjena vrata svoje hiše. Predsednik je takrat dejanje policije označil za neumno in povzročil ostre odzive dela javnosti, tako da je moral umakniti izjavo. Neprijeten zaplet je gladil celo z osebnim klicem policista, ki je opravil aretacijo.
Obama se je še kot senator izogibal barvi svoje kože, v slavnem nagovoru demokratske konvencije leta 2004 v Bostonu je skoval znamenito misel, da »ni črne Amerike in bele Amerike in latino Amerike in azijske Amerike, so le Združene države Amerike«. Ko je kandidiral za Belo hišo, se je vztrajno izogibal vprašanju rase, predstavlja se je kot predsedniški kandidat, ki je pač slučajno tudi temnopolt.
Prvič je iz oklepa predsednika vseh Američanov stopil po uboju neoboroženega Trayvona Martina pred dvema letoma na Floridi. Nanj je streljal prostovoljni varnostnik George Zimmerman, ki ga je sodišče oprostilo umora. »Če bi imel sina, bi bil videti kot Trayvon. Na njegovem mestu bi lahko bil tudi jaz,« je smrt temnopoltega 17-letnika opisal na način, ki ga ni mogel noben predsednik pred njim. Obama je takrat spregovoril o pekočem »belem pogledu«, ko pripadniki večinske rase ob pogledu na mlade Afroameričane začno zaklepati vrata.
Tudi Andre Perry, dekan urbanih študij na Univerzi Grand Rapidsa v Michiganu, opozarja, da v zavesti mnogih (belih) Američanov skoraj ni razlike med kriminalci in temnopolto osebo. »Črni fantje in dekleta so postranska škoda zahtev družbe, ki si želi ukrepanja proti kriminalnim grožnjam,« trdi. Mychal Denzel Smith iz tednika The Nation pa se je ob vrenju v Fergusonu in divjanju množice vprašal, kam naj afroameriška skupnost usmeri svojo jezo. »Štetje trupel izčrpava. Po vsaki smrti Afroameričana prosimo, naj prepoznajo našo človečnost. Molimo za življenja mladih. Potem umre nov temnopolti fant.«
