Tiskane izdaje
Sobota je dan, kot newyorški Broadway zažari vsej svoji moči. Mesto se zgrinja v gledališča, luči ugasnejo in odri predejo svojo čarovnijo, nekje v ozadju pa blagajniki štejejo debele svežnje bankovcev. Prejšnji teden so si pulili lase, ko je svojo malho stresel snežni vihar Jonas in sprva redčil vrste obiskovalcev, nato pa so mestne oblasti strle srca, ko so ukazale odpoved predstav.
Newyorška gledališka industrija je podmazano kolesje, ki se le redko ustavi. Tudi kadar ji zagode vreme, tako kot ulični prodajalci marel ob dežju zagomazi gledališki proletariat, ki vedno željno čaka na drobtinice razprodanih vstopnic, in pokupi vse, kar se zaradi odpovedi bolj petične in razvajene gospode zadnji hip z znižanimi cenami pojavi na trgu. Zanimanje je takšno, da je opera Met uvedla spletno loterijo, ki se odpre opoldne, karte pa so razgrabljene, preden bolj okorni prsti sploh lahko pravočasno kliknejo miško.
Za digitalno nepismene so vrste, v katerih potrpežljivo stiskajo pesti, da čakanje ne bo zaman. Nekatera gledališča objavijo uro, ob kateri se je treba pojaviti pred blagajno, druga delijo številke in nekaj pred predstavo objavijo srečne dobitnike. Ena od možnosti je kiosk pod stopnicami na Times Squareu, kjer prodajajo cenejše karte za Broadway, a zanj vedo tudi turisti, kar v najboljšem primeru pomeni gnečo, v najslabšem spet dolgi nos. Izkušeni Newyorčani imajo dostop do blaženosti TDF-a, sklada za razvoj gledališča, kamor se je precej težko včlaniti, ko pa si enkrat notri, se odpre poplava izjemno znižanih vstopnic, včasih tudi v najboljših vrstah pod odrom.
Vsa ta pisana zbirka upokojenk, študentov, proletarcev, umetnikov praznih žepov ali pa čisto običajnih stiskačev si je v petek, ko so vremenarji tekmovali z grozečimi opisi prihajajoče viharne Snowzile, mela roke ob pričakovanju vala odpovedi. Potem so v soboto prihajale, le da ne takšne, kot so si jih želeli. Upanje so prvi izgubljali v najbolj obrobnih četrtih, ko je snežna ploha ugašala mestni potniški promet. Potem je župan Bill de Blasio dokončno strl srca, ko je Broadwayu sporočil, naj odpovedo celoten sobotni program, saj bodo ceste zaprli za ves promet.
V Metropolitanski operi se je občinstvo popoldanske matineje že prekladalo v sedežih in iskalo najbolj udoben položaj za tri ure Puccinijeve klasike La Bohème, a je na oder namesto Rodolfa minuto pred začetkom prikorakal direktor Peter Gelb in tisočglavi publiki sporočil, da jih namesto blagoglasja čakata sneg in mraz. Sosednji New York City balet bi moral prvi zastor dvigniti uro kasneje, zato je v preddverju dvorane čakalo manj ljudi. A so se lahko vsaj tolažili, da jim bodo vrnili denar (če ga morda ob namigu Gelba niso pustili kot donacijo).
Zato pa so solze žalosti tekle vsem, ki se jim je nasmihala zmaga v boju za ogled najnovejšega kulturnega fenomena New Yorka, mjuzikla Hamilton. »Da, res je tako dober,« je bil prvi stavek kritike v New York Timesu. Zgodba o Alexandru Hamiltonu, enem od očetov naroda in prvem finančnem ministru ZDA, ki je upodobljen na bankovcu za deset dolarjev, je navdihnila skladatelja in igralca Lina-Manuela Mirando, da jo je prelil v z rapom začinjeno glasbeno predstavo. Odkar jo avgusta lani uprizarjajo na Broadwayu, so vstopnice zanjo postale najbolj modna in težko dosegljiva dobrina v mestu.
Hamiltonska mrzlica se širi po vseh ZDA. Na zahodni obali resni časniki bralce obveščajo, kakšno strategijo ubrati, da bodo dobili vstopnice za ameriško turnejo, ki se začne šele prihodnje leto. Ko so v Kulturnem središču Johna F. Kennedyja za odrske umetnosti prejšnji mesec podeljevali nagrade za življenjske dosežke, se je komik Stephen Colbert med vodenjem prireditve pošalil, da »ko ponižno stojim pred lepoto središča, obkrožen z najbolj vplivnimi ljudmi politike in kulture, me je navdihnilo vprašanje, ali mi lahko kdo priskrbi vstopnice za Hamiltona?«
Uradne cene niso toliko višje, kot pri drugih predstavah − od 99 dolarjev za ozadje balkona do 177 dolarjev za sedeže pred orkestrom − toda vstopnice so razprodane za mesece vnaprej, v predprodaji so zaslužili že več kot 57 milijonov dolarjev. A to hkrati pomeni, da je njihova vrednost na trgu narasla v nebo. Krvosesni spletni preprodajalec Ticketmaster za najcenejše namesto 99 zaračuna kar 500 dolarjev. Na spletni tržnici StubHub, kjer ljudje med sabo kupčujejo brez posrednika, je treba za sedeže pred orkestrom odšteti krepkih 2000 dolarjev.
Skoraj ironija je, da bi sodobni mladi Alexander Hamilton brez dvoma skupaj z drugo rajo stiskal pesti v vrsti pred gledališčem Richarda Rodgersa, kjer so vsak dan iz klobuka izžrebali dvajset vstopnic za deset dolarjev, saj se je njegova življenjska pot začela čisto na dnu. Pred dnevi so sicer prešli k spletni loteriji, a se bodo spomladi znova vrnili k lepi praksi sreče iz klobuka. Vsak izbranec dvigne en ali dva prsta, kar pomeni število vstopnic, pri čemer so bolj skromni vedno nagrajeni z aplavzom, saj to pomeni več upanja za ostale. Ko so pred dnevi izžrebali starejšo Avstralko na enodnevnem obisku New Yorka, je sredi ihtenja sreče dvignila en prst.
Prejšnjo soboto je ihtelo stotine ljudi, ko so izvedeli, da je tudi gledališče Richarda Rodgersa zaprlo vrata. Don in Naiema Frieson sta priletela iz Arkansasa in za vstopnice odštela 1.500 dolarjev. Jessica Pride je prišla iz San Diega skupaj s soprogom, ki je za božično darilo odštel 1.450 dolarjev. Tudi mož Tamiko Brooks iz Los Angelesa je globoko segel v žep za darilo soprogi. Nekateri bodo dobili denar nazaj (to je veljalo za kupce prek Ticketmasterja, drugi bodo dobili samo osnovno ceno), toda vsi so ostali brez dragocenega večera.
