Amnestija za iskrenost
pet, 09.06.2017, 08:41
Amnestija za iskrenost
Le strah pred smrtjo prisili privilegirane družbene skupine v ponovno »razumevanje« družbenega dialoga.

Tega, da Slovenci kot svoj idealni ekosistem (od politike do poklicnih in celo medsosedskih odnosov) vedno bolj odkrito (iz)volimo birokratizem, si po četrt stoletja demokracije težko prikrivamo. Taki smo, razprav z jasno idejo in načrtom ne prenesemo, ker nas utesnjujejo v lastnih skritih računicah. Saj bi načeloma bili za ureditev nepremičninskih davkov, a ne pri lastnih hišah in parcelah. Podobno smo vsi za smiselno in produktivno ureditev zaposlitvene zakonodaje, a ne na svojem delovnem mestu. Dovolj smo razgledani, da vemo, kako je kaj urejeno v bolj uspešnih družbah, a odgovornosti za lastno življenje nismo pripravljeni prevzeti. Čeprav je to osnovni pogoj za prehod družbe na višjo stopnjo (samo)regulacije in urejenosti.

Zato odrešeni politične avtoritarnosti in nepripravljeni na odgovornost iščemo »tretjo pot« v birokratskih berglah. Birokratizem je olesenel nadomestek diktatorja, ptičje strašilo, ki namesto živih idej in osebne odgovornosti prinaša obilje varnih, čeprav mrtvih skrivališč. Predvsem pa strašilo ne vzbuja strahu. Zato takrat, ko izbiramo voditelje, ne iščemo jasnih načrtov in idej, ampak okorne povprečneže, ki namesto idej obljubljajo pravila in zakone in pavšalno pravičnost. Nič nas ne moti, da naši družbeni sistemi, zamotani v mreže pravil, ne morejo biti konkurenčni živim sistemom. V katerih namesto ene glave birokratskega upravljalca rešitve išče tisoče glav, ki so na vseh nivojih odgovorne za svoj obstanek in prav njihova skrb in energija vodi naprej tudi celoten sistem.

Dediščino sistemov, ki so nam v glave vbijali neodgovorno pokornost avtoritetam, je kulturno težko prerasti. Nove vzorce je treba od nekod uvoziti, odprtost za to pa prestrašena družba sama po sebi težko zmore. Zato je včasih preprosto treba imeti srečo, prej ali slej pride tudi to. Da se, denimo, pojavi kakšen Vaclav Havel. Če pa hočemo prepoznati vzroke za beg slovenske družbe v birokratizem, ne smemo mimo medsebojne usodne povezanosti ljudstva in oblasti. Pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi, a resnica je vmes. Ljudstvo po eni stvari (precej na slepo) izbira oblast, oblast pa zglede svojega delovanja učinkovito prenaša na delovanje celotne družbe. To je podobno razmerju med starši in otroci - ti se ne obnašajo tako, kot jim roditelji zapovedujejo, ampak tako, kot se roditelji sami med seboj obnašajo. Tudi ljudstvo ne posluša, kar oblast razlaga in želi, pač pa izjemno natančno kopira obnašanje, ki ga prepozna pri oblastnikih.

Izjemen volilni izid pred tremi leti je Cerarjevim »novim obrazom« prinesel edinstveno možnost uresničenja korenitih družbenih sprememb. Take priložnosti zlepa ne bo več. Tudi na področju urejanja zdravstva so bila pričakovanja velika. A po prvem letu analiz bi bilo treba stopiti v akcijo in z okoli 200 ali 300 dodatnimi milijoni letno učinkovito stimulirati zdravstvene izvajalce v prilagajanje potrebam bolnikov. To se ni zgodilo, ker je finančni minister verjetno zmnožil tri krat tri in se odločil še za en mandat zamrzniti bolnike.

Za prikrivanje tako ostre in bolnikom neprijazne odločitve se je potem začela komedija z neskončnimi obljubami prihajajočih zdravstvenih zakonov, ki itak nimajo nikršnega smisla, če jih vlada s svojo operativno energijo in denarjem ne misli izvesti. Ampak tisto najbolj neprijetno, kar je slovensko ljudstvo ob tem prekopiralo iz obnašanja Cerarjeve vlade v družbeno prakso, je bil način sporočanja odločitev. Če bi vlada prostodušno povedala, da se ji čakalne vrste zdijo manj pomembne kot banke, bi to delovalo grobo, vendar ne bi sprožilo posnemovalcev, ki so tehnike plitvega birokratskega sprenevedanja izpopolnili do neverjetnih razsežnosti. Imenovanje ljudi na odločilne položaje v državi brez kakršnekoli logične utemeljiteve, zgolj z rezultatom glasovanja nekih »neodvisnih« komisij, degradira javnost na nivo bedastih podložnikov. Ki jim ne pripada niti razumevanje, kaj šele sodelovanje v kolonialnih fevdih njihovih političnih gospodarjev. Demokaratična politika ni le obrt dobrega upravljanja javnih zadev, ampak v enaki meri tudi spretnost doseganja občutka participacije državljanov (če je že dejanska participacija iluzija tudi za demokracijo), ki je v prvi fazi participacija pri sprotnem seznanjanju o javnih odločitvah.

Če je torej mogoče že v tem trenutku Cerarjevi vladi kaj dokončno očitati, je to nezmožnost prostodušnega informiranje javnosti. Ukinitev snemanj vladnih sej je bila le prva od takih potez. Vtis je, da je v tem mandatu vladanje nehalo biti javno poimenovanje in usklajevanje interesov volilcev, politika je postala čisti piar. Kar je neresno in kratkovidno in celo smrtno nevarno! Politika ni namenjana kondicioniranju javnomnenjskih anket, ampak prepotrebnemu artikuliranju in usklajevanju družbenih interesov, da ne pride do prevelikih napetosti, ki privedejo do družbene nefunkcionalnosti, grobosti ali celo nasilja, v konči fazi vojnega. To niso šale!

Znani psihoanalitik in antikolonialist Frantz Fanon (1925 -1961) je trdil, da družba včasih pride v okoliščine, v katerih jezik nima več funkcije, da bi ohranjal družbene odnose. Takrat družba umre in sledi edini in celo nujni način za ponovno oživitev družbe - vojno nasilje. Ko odpove politika v svoji vlogi družbenega integratorja in mediatorja, je nasilje neizbežno. Samo množično umiranje in strah pred smrtjo namreč prisili privilegirane družbene skupine, ki so dotlej z ignoriranjem besed kovale dobičke, da v skrbi za svoje biološko preživetje ponovno »razumejo« družbeni dialog.

Seveda je Fanon izhajal iz izkušnje alžirske vojne za neodvisnost od Francije (1954 - 1962) in opazovanja družbene ignorance kolonialnih, kreolskih gospodarjev, ki so svojo, iz matičnega okolja preneseno kreolščino (jezikovno, ekonomsko, pravniško) namenoma vzpostavljali kot edino priznano komunikacijsko sredstvo. Ne glede na povsem drugačen naravni jezik (kultura, družbene navade, dogovarjanje) okolja, ki so mu gospodovali. Če jih njihovi kolonialni podložniki niso znali razumeti in jim slediti, je bil to pač njihov problem, so mislili gospodarji, in iz »nerazumevanja« vlekli še dodatne dobičke.

O birokratski kreolščini oblastnikov kot strategiji za blokado družbenega dialoga je na žalost čedalje več zgledov tudi pri neuspelih komunikacijah Cerarjeve vlade. Po katerih se nato zgledujejo državni uradniki in podjetniki in strokovnjaki in vsi, ki bili dolžni javnosti izpostaviti svojo odgovornost, pa presodijo, da jim to ni potrebno. Če se skriva vlada in namesto prostodušnih pojasnil prakticira brezpomenski piar, zakaj bi prostodušno izpostavljal svojo javno odgovornost cestar ali trgovec ali zdravnik?

Cerar je bil izvoljen zaradi obljube moralne čistosti, ki pa je bila že kot orodje v volilnem boju povaljana, izrabljena, nikomur privlačna. Po volitvah bi zato lahko Cerar brez posledic pozabil svojo moralno fantazmo in se odločil za prostodušnost. Prostodušnost bi bila v resnici njegov vladarski adut, ki bi ga volilci bogato nagradili - zato, ker si ga ob volitvah (še) niso upali (za)želeti. Namesto tega se je Cerarjeva vlada v nepotrebnem branjenju izrabljene in povaljane moralne čistosti odločila proti prostodušnosti, ki jo je nadomestil piar. Piar je začel v svoji okostenelosti zapirati informacije, čeprav je bila prostodušnost ravno glavna priložnost novih obrazov brez prtljage - če so mislili resno.

Na naslednjih volitvah bo zato bržkone zmagala prostodušnost - ker je volilci nismo dobili kot darilo od Cerarjeve vlade. Ki pa se bo seveda že v volilni tekmi izrabila kot se je Cerarjeva etika in morala. Zato se bo moral naslednji zmagovalec iz Cerarjevih sedanjih napak naučiti, da volilci po volitvah pričakujemo tudi darilo, ki si ga nismo upali zaželeti. Ni rečeno, da ne bo to ravno etika in morala.

***

Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.



Amnestija za iskrenost

Dr. Alojz Ihan. Foto: Mavric Pivk/Delo

Prijavi sovražni govor