Tiskane izdaje
Po glavi mi skače dobronamerna pridiga profesorja na oddelku, ki nam je na začetku študija (sicer za odtenek preveč romantično) pojasnil, da bomo, ko končamo študij, usposobljeni za delo kjerkoli. Res je, da delamo povsod, in čeprav nas večina ni v mezdnem razmerju (razmerju? ponavadi so to bolj prekarni intermezzi), ker smo študirali, kar smo, ostajamo opremljeni z orodji, ki se v zadnjem času kažejo za vse bolj potrebna.
Na meji, kjer so v zmedeni politiki Evrope begunci ujeti kot na sejmu živine, preživljam premalo časa. Tja odhajam zaradi prepričanja, da smo v osnovi vsi ljudje enaki in da vsi težimo k istim stvarem. Tja odhajam z univerzalističnimi in kulturno relativističnimi prepričanji, ki so med urami antropološke metodologije dajala smisel radovednosti, zaradi katere sem se pravzaprav odločila za študij etnologije in kulturne antropologije.
A v slovenski kolektivni zavesti primanjkuje obojega, univerzalizma in kulturnega relativizma. V kakšnem vzporednem vesolju bi našo državo peljali na dvomesečni sindikalni izlet v Uzbekistan, da bi se več ljudi zavedelo, da življenje drugod pač ni tako drugačno kot pri nas. Zdrava doza kulturnega relativizma pa bi lahko na prvi pogled čudne navade pomagala toliko zrelativizirati, da jih je posameznik zmožen sprejeti in spoštovati.
Na meji opazujem, da kulturnega relativizma ne primanjkuje samo v odnosu do beguncev. Študij etnologije in kulturne antropologije te izdatno opremi tudi s tem, da je treba opazovati ljudi, krajino ... pravzaprav vse okoli sebe. A kot kaže, antropologi premalokrat javno predstavimo svoj pogled na aktualne dogodke.
Tam, na meji, zdaj opazujem tudi razmerja moči med velikimi konvojskimi nevladniki in posamezniki, ki prostovoljijo zunaj mrež »mi vemo, kako se stvarem streže«. Vsi se zavedamo, da mora v takšnih trenutkih delovati sistem, ki bo vsem olajšal okoliščine, v katerih smo.
Tam opazujem neverjetno nerazumevanje do posameznikov, ki se samoorganizirajo, in se do ljudi, ki čakajo na prehod na sever, vedejo zunaj okvirov, ki jih za primerne določita Rdeči križ in Adra.
Tam opazujem pomanjkanje samorefleksije članov velikih nevladnih organizacij. Nihče ni javno priznal, da je samoorganizirana kuhinja v Rigoncah s pomočjo vojske in policije delovala po podobnem principu »treba je imeti urejen sistem«, ki ga zagovarjajo nevladniki. Ljudje so dobili, kar so potrebovali.
Zakaj je torej tako težko odpreti javno debato in tudi prostor, v katerem bi samoorganizirani posamezniki lahko brez opravičevanja pristavili svoj levji delež k »urejenemu« sistemu omogočanja varnega prehoda beguncev?
Tam opazujem tudi zmedo vojakov, ki so v službo vojske marsikdaj vstopili, ker so tako dobili možnost rednega zaslužka.
In tam, ne nazadnje, opazujem vedno bolj negativno nastrojene sentimente do migracij, ki v javnem diskurzu postajajo nekaj (preveč) normalnega.
In tako ugotavljam, da bi morali antropologi vztrajno bombardirati ministrstva, vlado in javno sfero s pobudo, da zanje nujno organiziramo predavanja, na katerih bi se razblinili nekateri stereotipi, ki jih večina od njih dobi iz precej neusmiljene medijske krajine v slogu »senzacionalistični naslovi se prodajajo«, ki dejstev (zelo) pogosto in (zelo) neodgovorno ne postavlja v kontekste.
Antropologi bi v vsakdanjem življenju, se pravi stran od akademske sfere, morali nujno na bolj »ljudski« način opozarjati na posledice, ki jih bo prinesel porast skrajnih sovražnih mnenj.
Slabo ne bi bilo niti to, da bi opozarjali na nekatere utopije, ki so del diskurza, diametralno nasprotnega vsebini protimigrantske gonje. V tem času in prostoru, v katerem sobivamo, je to trenutno del najpomembnejše opreme, ki smo jo dobili ob študiju. Opazovati, reflektirati, aktivno opominjati in svetovati.
***
Anuša Pisanec živi med območjem črnega Atlantika, kjer ponavadi dela z različnimi mednarodnimi nevladnimi organizacijami, in Slovenijo, kjer deluje kot redna sodelavka Radia Študent.
***
Zakaj torej svet potrebuje antropologe?
Predavanj na simpoziju se zaradi velike zanimanja ni več mogoče udeležiti, si jih pa lahko danes med 14. uro in 18.45 v neposrednem prenosu ogledate na Delovi spletni strani.
