Upajmo, da bosta Slovenija in Hrvaška ravnali vsaj tako civilizirano, kot sta Indija in Bangladeš, ki sta te dni rešila vprašanje 162 enklav vzdolž njune meje. In to v še kar »razumnem« roku (68 let). Zadeva je bila kar komplicirana, saj je bil celo primer, ko je indijska enklava ležala znotraj bangladeške, ta pa spet znotraj večje indijske enklave. Menda sta vse zakuhala lokalna kralja, ki sta si po legendi delila ozemlje kar pri partiji šaha. No, v igri je bilo 50.000 duš.
Manj zapleteno je v Južnokitajskem morju, kjer si je leta 1945 Republika Kitajska prilastila tako rekoč celoten akvatorij, vključno z otočjema Paracel in Spartley. Kitajske sosede Filipini, Vietnam, Malezija, Brunej in Indonezija so si tudi lastile otočji, saj ležita neprimerno bliže njihovih obal kot oddaljena Kitajska. Ampak Peking vztrajno ponavlja, da zanj mnenje arbitražnega sodišča ni pomembno, čeprav s tem tvega slabe odnose z vsemi sosedami in si s tem spodkopava mednarodni ugled. Ugled?
Celo več, vse bolj ignorantska velika soseda je začela nekatere otočke utrjevati in tam menda gradi celo letališče. Stvar malce spominja na našo ljubo Hrvaško, ki se je pred zdaj že davnimi leti najprej polastila »kontrolne točke« ob Dragonji in tamkajšnjih slovenskih zaselkov, potem pa se je utrdila še z mejnim prehodom.
Bati se je, da je naša soseda krenila po poti Kitajske, saj je dobesedno prisolila klofuto arbitražnem sodišču − in posledično se utegne mejni spor vleči 68 let in še dlje. Med Indijo in Bangladešem je šlo za kar 162 enklav, kar je bilo res zapleteno, Piranski zaliv pa je za našo sosedo le oslova senca, okoli katere hoče dokazati svojo (nad)moč. Naj jim bo: v ekipi arbitražnega sodišča so trenutno štirje arbitri, od tega kar dva Francoza in Anglež.
V diplomaciji je znana krilatica, da kjer Francozi in Angleži povlečejo kako mejo, tam potem še dolgo šprica kri. Pravzaprav se je bolje zanesti na nogometne arbitre, čeprav ...