Tiskane izdaje
Deutsche Bank - evropska in svetovna javnost jo z zadržanim dihom opazuje kot možno povzročiteljico velike finančne krize po vzorcu Lehman Brothers - je bila do konca 80. let povsem običajna, dolgočasno konservativna nemška banka. Sprejemala je depozite in dajala kredite in se v skladu s previdno nemško mentaliteto ni spuščala v tvegane in špekulativne posle investicijskega bančništva, ki pa so bili tedaj, četrt stoletja nazaj, res čedalje bolj v modi.
Ključni mejnik je bil nato leto 1990, ko so Nemci nadvse ponosno prevzeli veliko londonsko investicijsko banko Morgan Grenfell in se s tem najprej učvrstili v Cityju, evropskem finančnem središču, od koder je bil nato le še skok čez Atlantik, do svetovnega igrišča borznih težkokategornikov, Wall Streeta. Drugi globalni mejnik je bil tako oktober 2001, ko je Deutsche začela javno kotirati na newyorški borzi; spomnim se, da je s to odločitvijo, mesec dni po travmatičnem padcu newyorških dvojčkov, vnesla tako težko pričakovan optimizem med zbegane ameriške in svetovne investitorje. Američani so ji bili tedaj res hvaležni.
Po zaslugi ekspanzivne denarne politike maestra Alana Greenspana je tiskarna dolarjev v Federal Reserve v tistih letih, pred padcem Lehmana, delala v treh izmenah. Amerika je bila dobesedno zalita z denarjem, ki ga je bilo treba nekako porabiti - logična izbira so bile borzne in finančne naložbe nasploh. In nad investicijskimi bankirji je bilo tedaj le še modro nebo, po tem, ko je Clintonova administracija že nekaj let prej odpravila Glass-Steagallov zakon, varovalko iz časa velike depresije pred 80. leti - in s tem vrnila uslugo političnim sponzorjem, velikim bankam z Wall Streeta.
Deutsche Bank je v tistih zlatih časih deregulacije, poplave denarja, brezmejnega pohlepa in vrtoglavih bonusov, igrala na veliko in z ramo ob rami z največjimi (Goldman Sachs, Bank of America, JP Morgan itd.) in seveda navdušeno sodelovala tudi v poslih s špekulativnimi in toksičnimi vrednostnimi papirji, ki so na koncu pripeljali do padca Lehman Brothers septembra 2008 in svetovne finančne krize.
Zakaj je ameriško ministrstvo za pravosodje izstavilo Deutsche Bank kazen za omenjene nečedne posle, visoko gromozanskih 14 milijard dolarjev, šele zdaj, z osemletno zamudo, je zelo zanimivo vprašanje. Še sploh, ker so ameriškim bankam za enake finančne stranpoti in zavajanja naprtili nekajkrat nižjo kazen. Špekulacij je veliko: nekateri tako visoko kazen razumejo kot ameriški protiudarec za približno enako težko davčno klofuto, ki jo je evropska komisija primazala vsemogočnemu ameriškemu Applu, drugi iščejo vzroke tudi v dejstvu, da elitna nemška banka zdaj plačuje visoko ceno, ker je ob vseh drugih grehih in kriminalnih poslih najbolj zagnano prala denar Putinove oblastniške elite in s tem škodila aktualnim ameriškim strateškim interesom.
Kakorkoli, ta zadnji udarec z druge strani Atlantika je za Deutsche prišel ob najbolj nepravem času: znerviral je investitorje, povzročil hudo paniko na finančnih trgih in delnice banke so prvič v njeni zgodovini zdrknile pod psihološko mejo 10 evrov. Torej so zdaj 15-krat manj vredne kot na vrhuncu leta 2007. In še kar padajo.
Iz agonije Deutsche bank zdaj lahko potegnemo vrsto zaključkov. Bančne krize v Evropi definitivno niso značilnost in »privilegij« držav južne evrske periferije (Ciper, Grčija, Slovenija, Španija, Italija) pač pa nastajajo tudi v (nekoč) najbolj superiornih bankah največje evrske države Nemčije.
Razlika je le v tem, da je - v kontekstu evrskega območja kot celote - kriza v manjši banki in manjši državi veliko lažje obvladljiva in manj nevarna kot pa zlom ali počasen propad velikanke, kot je Deutsche Bank. Z bilančno vsoto približno 1800 milijard evrov je, recimo, vsaj 150-krat večja od naše skupine NLB. Največja tveganja in strahove za investitorje pa predstavlja njen portfelj finančnih derivatov, izvedenih finančnih inštrumentov, po nekaterih ocenah težak tudi več kot 60 tisoč milijard evrov - kar ni veliko manj kot znaša celotni svetovni BDP. Številka se sliši neverjetno in postane strah vzbujajoča, če citiramo velikega investitorja Warrena Buffeta, da so »derivati finančno orožje za množično uničevanje, v sebi nosijo nevarnosti, ki so večinoma, latentne, lahko pa postanejo tudi uničujoče«.
No dejstvo je, da je bila Deutsche zaradi številnih škandalov - od nameščanja tečajev, pranja denarja itd. -, krepko omajana že prej, dodatno so jo oslabili še slabi časi za banke v času negativnih obrestnih mer, Njeno slabo kondicijo so potrdili tudi ameriški stresni testi in junijsko opozorilo IMF, da banka predstavlja največje sistemsko tveganje za svetovne finance. Tri mesece kasneje je jasno, da zdaj to tveganje lahko le še precej večje in bolj realno. Morebitno počasno propadanje ali celo zlom Deutsche Bank, ki bi imel za posledico masivno reševalno akcijo težko predstavljivih razsežnosti, bi brez dvoma eksplozivno odmevala na finančnih trgih. Pretresi in nezaupanje na njih bi posledično prek višjih obrestnih mer in cen zadolževanja, (zlasti za manjše države, kot je Slovenija), uničujoče delovali na gospodarske razmere in blaginjo naših državljanov.
Moralni hazard velikih daleč presega škodo, ki jo lahko povzročajo manjši. V tem kontekstu je kriza velike nemške banke, ki ji sploh ni videti konca, tudi velika moralna in politična zaušnica za nemško vladajočo politiko, še posebej finančnega ministra Wolfganga Schäubleja, ki je še lani zelo rad solil pamet Grkom in jih celo pošiljal ven z evroobmočja, da ga pač ne bi dodatno kontaminirali. Zdaj pa se nahajamo v situaciji, ko bi propad Deutsche Bank, za katerega bi bil sam prvi politično soodgovoren, precej bolj zatresel Evropo in svet kot bi ga Grki s stranpotmi svojega zadolževanja in friziranja podatkov.
Banka, ki je lani poslovala s sedemilijardno izgubo, še veliko večja pa ji grozi letos, tudi zaradi ameriške kazni, zdaj obupno potrebuje dodatni kapital. Veliko milijard kapitala. S svojim ogromnim finančnim vzvodom (aktiva banke je po ocenah analitikov kar 40-krat večja od njenega kapitala) je tempirana bomba neslutenih razsežnosti, a je njena dokapitalizacija vse težja zaradi strmoglavljene vrednosti delnice in izjemno slabih in negotovih izgledov za naprej.
Dodatno škodo in padec delnic je banki prejšnji konec tedna povzročila kar sama nemška kanclerka, s premalo premišljeno izjavo, da država banke ne bo reševala z denarjem davkoplačevalcev. Merklova se bo pred parlamentarnimi volitvami prihodnje leto zagotovo skušala izogniti tej možnosti, ki lahko zanjo pomeni politični samomor, kot razglabljajo mediji. A dejstvo je, da bo banki, če ne bo šlo drugače, na koncu zagotovo priskočila na pomoč mogočna nemška država. Je pač preveč velika, preveč pomembna, da bi jo kar pustili propasti.
Pred nemško bančno velikanko so zdaj kratkoročno zgolj slabi in še slabši scenariji. Če bo nemška politika ostala zvesta principom, po katerih je v preteklosti dirigirala nam in drugim državam z bančnimi krizami, bodo največje breme reševalne akcije seveda morali prevzeti lastniki in upniki banke, po načelu bail-in. Za finančno stabilnost v Evropi bi bilo nadvse priporočljivo, če bi se njena agonija hitro končala, rešila, razjasnila - v nasprotnem primeru se bosta okužba in panika širili naprej. Delno se to že dogaja, saj o težavah in množičnih odpuščanjih poročajo tudi iz druge nemške bančne velikanke Commerzbank. Očitno se trese ves nemški bančni sistem.
Usoda Deutsche Bank je zdaj v rokah njene vse bolj zbegane uprave, nadzornikov, delničarjev in še mnogih drugih visokih deležnikov. Na potezi so Angela Merkel in njen zvesti minister Schäuble, pa verjetno, če bo prišlo državne pomoči, tudi evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager, ki je nedavno zaslovela z izstavljenim davčnim računom Applu.
Zdaj, ko je vrag odnesel šalo, so oči evropske javnosti uprte v prihodnje odločitve nemške vlade, evropske komisije in Evropske centralne banke (njen šef Mario Draghi ostaja redkobeseden, z običajnim pokerskim pogledom). Od vseh se pričakuje, da bodo tudi v primeru reševanja banke iz Frankfurta obveljala enaka pravila igre kot v primeru manjših držav, tudi Slovenije.
Na drugi strani so finančni trgi, prestrašeni, pohlepni, s črednimi instinkti. Zastavki, ki so zdaj v igri, politični, ekonomski, moralni, so enormni, velikanski. Tako kot se pač spodobi za velikanko kova Deutsche Bank. Zanesljivo je le eno: takšne bančne drame, kot ji bomo očitno priča v prihodnjih tednih in mesecih, v Evropi še ni bilo.
