Tiskane izdaje
Mnenje, da je bilo delo evropske komisije pod desetletnim (2004−2014) vodstvom Portugalca Joséja Manuela Barrosa uspešno, je skorajda nemogoče slišati. To je bil čas velikih kriz in rastočega nezaupanja v EU. Njegov naslednik Jean-Claude Juncker poskuša narediti jasno ločnico: evropska komisija mora biti bolj politična in manj birokratska.
Ti, ki so delali skupaj z Barrosom na visokih položajih, ga opravičujejo s samimi okoliščinami, zaradi katerih so primerjave z že kar davnimi časi uspešnega predsednika Jacquesa Delorsa nemogoče. Evropski komisiji je pod Barrosom primanjkovala podpora vodilnih članic. Še več, v čedalje več primerih je bila razglašena za dežurnega krivca za vse, kar je narobe v EU.
Barrosu je uspelo, da dvajset mesecev po koncu svojega mandata spravi evropsko komisijo v težak položaj. Njegovo imenovanje na visoko funkcijo v Goldman Sachsu, na kateri bo orjaku z Wall Streeta svetoval pri omejevanju negativnih posledic brexita, postaja čedalje večji škandal. Navsezadnje, Goldman Sachs je med odgovornimi za izbruh finančne krize in prirejanje grških statistik.
»Seveda dobro poznam EU in razmeroma dobro tudi britansko okolje. Če bodo moji nasveti koristni, sem pripravljen pomagati,« je Barroso povedal za Financial Times. Prepričan je, da bosta strani, EU in Britanija, inteligentno in modro izpeljali poštena pogajanja. »V konfrontaciji nihče ne zmaga,« je povedal.
Dvomov o koristnosti Barrosovih poznanstev, znanja in izkušenj za Goldman Sachs najbrž res ne more biti, a imenovanje gotovo meče čudno luč na EU in celotno politiko. Sprehod iz politike v finančno industrijo na takšni ravni namreč ne more biti nekaj povsem običajnega. Teorije zarot o siceršnji vlogi Goldman Sachsa v svetu sicer ne bi smele biti vodilo v analizah.
Doslej je bilo največ ogorčenja v Franciji. Državni sekretar za trgovino Matthias Fekl je Barrosa razglasil za nespodobnega predstavnika stare Evrope, »ki jo bo naša generacija spremenila«. Tudi državni sekretar za evropske zadeve Harlem Désir je govoril o Barrosovi moralni, politični in etični napaki. »To je najslabša usluga, ki jo bivši predsednik evropske institucije lahko naredi evropskemu projektu v trenutku, ko bi ga morali podpirati,« je dejal.
Od evropske komisije bi sicer težko pričakovali kaj več kot sklicevanje na črko zakona. Po kodeksu evropske komisije je vse v najlepšem redu. V njem je predpisano, da bivši član evropske komisije potrebuje bruseljsko dovoljenje za opravljanje nove funkcije zgolj osemnajst mesecev po koncu mandata. V primeru Barrosa se je rok že iztekel.
Pravila evropske komisije o konfliktu naj bi bila strožja, kot so v številnih članicah in mednarodnih organizacijah. Res je, da številni nekdanji ministri in predsedniki vlad sprejemajo odlično plačane službe v gospodarstvu. V strokovnih krogih se sicer pojavlja prepričanje, da bi Barrosu lahko preprečili prevzem lobistične funkcije po pravni poti. Eden od argumentov bi bila zaščita notranjih informacij.
Tudi med zaposlenimi v evropskih institucijah je veliko nemira. Skupina zaskrbljenih za posledice za EU je pripravila peticijo z zahtevo po odločnem ukrepanju. Barrosova odločitev namreč ni le darilo evrofobom, marveč tudi udarec vsem, ki v težkih časih še verjamejo v evropske ideale.
