Tiskane izdaje
Če bi navadni ljudje vedeli, kaj vse se dogaja na obrobju Ljubljane in še kakšnega mesta, se zagotovo še z avtom ne bi upali peljati skozi sosesko ali dve.
V tem svetu so jasna pravila, in kdor jih krši, konča na urgenci, v zaporu ali na pokopališču.
Na neki poseben način je ta narobe svet zelo dobro urejen in navaden človek, če ne kupuje večjih količin dražjih mamil ali orožja ali če ne naroči, da koga polomijo, ali se s kom iz podzemlja ne zapne v prometu, s tem svetom sploh ne pride v stik.
Tisti, ki so del tega sveta, iz njega težko izstopijo. Tako pravi znanec, ki je bil dolgo tam in je bil priča naročenemu umoru. Pa da je s tem svetom dobro povezan tudi kakšen politik, ki deluje po mafijsko.
V zadnjem času se je v podzemlju precej povečalo povpraševanje po orožju, črni trg, ki je vedno obstajal in ki bi utegnil kmalu zacveteti, si obeta povišanje cen. Tisto, kar danes stane nekaj sto evrov, bo čez mesec, dva verjetno tisočaka.
S tem se naš svet, svet udobja povezuje s svetom podzemlja − mnogi v svetu udobja razmišljajo o tem, da bi se oborožili, nekateri so to že storili. Do orožja ni težko priti, balkanska morija je bila tako in drugače za mnoge posel, tudi z orožjem.
Nekaj ljudi, ki jih poznam, je v zadnjih letih kupilo orožje zato, ker se jim je zdelo, da gre naša civilizacija po gobe in da bo v Sloveniji, do mafije prijazni državi, enkrat tako počilo, da bodo stvari ušle izpod nadzora. Takrat, ko bodo ljudje videli, kje živijo, za koga delajo in kam potuje njihov denar.
No, to se po mojem ne bo zgodilo. Slovenec najbolje vidi, ko ima zaprte oči.
Druga stvar je veliko resnejša. V zadnjih mesecih se nekateri oborožujejo zato, ker se bojijo, da utegne na pomlad v našem delu Evrope nastati kaos. Če bodo Nemci in Avstrijci zaprli meje, mi pa svoje meje ne bomo sposobni nadzorovati, lahko pri nas v kratkem času obtiči na stotisoče ljudi, mi je dejal nekdo, ki begunsko in migrantsko krizo opazuje iz prve vrste. Mimogrede: težko ga je prestrašiti.
Kakor se nam ne sanja, kakšen je vzporedni svet podzemlja na Slovenskem in kaj vse se tam počne, tako nam ni jasno, da se na pomlad lahko naše življenje postavi povsem na glavo. Da je mogoče, da bomo v nekaj dneh iz ene najbolj varnih držav postali ozemlje, kjer stvari ne bodo pod nadzorom.
Bognedaj, da bi klical po apokalipsi, vendar je danes že povem jasno, da bo ta civilizacija preživela le, če se bodo na planetu zgodile velike spremembe, da se vrednote ne bodo le deklarativno spremenile, pač pa resnično prevrednotile. Ker to nujno pomeni zmanjšanje premoženja in moči nekaterih, je to nemogoče, človek je žal narejen tako, da ubija takrat, ko je ogroženo njegovo premoženje, in ne življenje.
Vendar je ta zahtevni čas, ki smo mu priča in katerega se bo sleherni od nas zagotovo za vedno spominjal, tudi velika priložnost.
Ob zapiranju meja na severu bomo Slovenci ostali sami, kar je normalno, sever nas nima za sebi enake, nikoli nas ni imel. Morda bomo spoznali, da smo v resnici najbolj povezani s tistimi, s katerimi smo si nekoč delili skupno državo, iz katere smo potem hvala bogu odšli na svoje. Komu se bo morda dvignil skalp, a zna se zgoditi, da bo v bližnji prihodnosti zelo pomembno, kako se bomo razumeli s Hrvati in Srbi. In Makedonci, seveda. Kot že kdaj v zgodovini se utegne zgoditi, da se bo usoda evropske civilizacije reševala in rešila na divjem Balkanu.
Ko smo odšli iz države, ki nam ni bila ljuba, da bi dobili domovino srca, smo morda komu od nekdanjih sosedov pozabili reči, da smo se velikokrat imeli skupaj tudi fino in da so bili mnogi trenutki nepozabni, kljub vsem razlikam in bedarijam, ki so krasile Jugo.
Preizkušnja, pred katero stoji Evropa, je priložnost, da obnovimo ali na novo vzpostavimo stike z znanci na jugu, saj nova meja Evrope morda nastaja na srbski meji, ne pa na obali Grčije.
Preden se povežemo z nekdanjimi brati, bo treba biti pameten doma. Migrantska in begunska kriza lahko seveda čez noč na vrh postavi nekoga, ki ne bo postavljal na mejo žice, temveč bo morda ukazal streljati. Ta trenutek je mogoče vse.
Zato je to čas za modre, preudarne in odločne ljudi. Barbarstvo velikih je pognalo v beg milijone in paziti je treba, da del barbarstva ne postanemo tudi mi sami. Kupovanje orožja lahko reši trenutek, ne pa prihodnosti naših otrok, niti ne more rešiti našega načina življenja.
Nesrečniki bodo še vedno prihajali in dolžni smo jim pomagati, psi vojne so jih pregnali z njihovih domov. Treba pa jim bo jasno povedati, da to ne bo mogoče za vse hkrati, ki si želijo v Evropo zaradi dela.
Cviljenje naše salonske levice, ki ima veliko srce, a je znotraj votlo, zunaj pa ga nič ni, nima nobene zveze z realnostjo sveta, v katerega smo vpeti, niti malo jim ni jasno, da je Slovenija prvič v svoji zgodovini resnično središče sveta. Desnica stvari vidi bolj realno, a ima zaradi strahu majhno srce, v katerem vidim semena, iz katerih lahko vzklijeta ksenofobija in sovraštvo do vsega, kar ni povsem tako, kot bi na katoliškem Kranjskem moralo biti. Fantje, kolegu Frančišku prisluhnite, takoj vam bo lažje!
Oboji bi se morali zavedati, da se največja stvar tega tisočletja dogaja zdaj in na naših tleh, prav pri nas se lomi civilizacija.
Vlada narodne enotnosti je potrebnejša kot kdaj prej, a to je lahko le osnova. V njej morajo biti ljudje, ki ne bodo odgovorni le za ta trenutek, pač pa lahko s svojimi odločitvami oblikujejo prihodnje stoletje.
Ljudje, ki jim je jasno, da smo na tem svetu vsi enaki, da je naša dolžnost po svojih zmožnostih pomagati vsakomur, ki potrebuje pomoč, ne glede na vero, raso in svetovni nazor, a ki hkrati vedo, da vsaka družba lahko deluje le, če v njej vladajo zakoni in red. Za nas in za tiste, ki bodo prišli, in to bodo gotovo, k nam v goste. Evropa bo po novem Evropa mnogih kultur − a tem novim kulturam bomo morali znati razložiti, zakaj je nujno, da kot gostje spoštujejo pravila, ki vladajo v novem domu. Sobo imajo lahko urejeno po svoje, v skupnih prostorih pa vladajo pravila gostitelja.
O listini o človekovih pravicah se premalokrat pove, da je hkrati tudi listina o človekovih dolžnostih. Za resnični Novi svet, ki nedvomno že nastaja, bo to spoznanje ključno. Svoboda, enakost, bratstvo dobivajo v tem času nove barve.
Upam, da bo prevladala barva, ki je v spektru doslej ni bilo. Barva modrosti. Kdor jo bo zamešal, bo moral biti sposoben zaupati, se odpreti in biti hkrati neomajno odločen.
Pred tem bo treba naš mehanski um nekako prepričati, da so oblike sreče in izpopolnitve v nas in v tem, kaj lahko od sebe damo, ne v tem, kaj posedujemo.
Čas ugodja je minil. Gledanje z zaprtimi očmi ne bo odgnalo tistega, kar se v resnici dogaja.
