Begunec sem: Ahmad, 17 let

Zgrudil sem se na tla. »Prosim vas,« sem jokal, »prosim, povejte mi, kje je moj oče!«

pon, 25.01.2016, 12:00

Orjak v uniformi se je napel in se zadrl. Z roko nas je usmerjal na avtobus: noter! Ko je opazil, da sem se na stopnicah avtobusa od strahu sključil in si z rokami prekril glavo, se je na ves glas zakrohotal. Potem je razširil ramena, razkoračil noge in palca zataknil za pas, na katerem sem videl viseti pištolo. Njegovemu kolegu, ki se je prej smejal z njim, sem poskusil razložiti, da sem izgubil očeta. Približal se mi je sirski mladenič, ki je policista najprej ogovoril v angleščini, nato je vstal s svojega sedeža in se po ozkem, z neonskimi lučmi osvetljenem prehodu prerinil k nam in me ogovoril, povej mi, kaj je narobe, lahko prevedem v angleščino.

Mladenič je govoril s policistom, ki ga je pritegnila razlaga v njemu znanem jeziku, nato se je prestrašeno obrnil k meni: »Nič ne morem storiti,« je odgovor orjaka prevedel v arabščino.

Policist se je znova zadrl.

»Pravi, da moraš stopiti na avtobus, da lahko odpelje,« je vznemirjeno nadaljeval moj prevajalec.

Z rokami sem se prijel za glavo. Strah je preraščal v obup. Spomini so kot žareča svetloba oslepili moje misli. Mama, moji bratje, strici in bratranci in ti, moj oče, si se igral z menoj na vrtu, ko sem bil še otrok. Misli, ljudje, sence, streli, beg, voda in ogenj, vse se je vrtelo v moji glavi v močan in neobvladljiv vrtinec. Oče, oče, ti me za nič na svetu ne bi zapustil in tudi jaz te ne nameravam, oče. Utripajoči in motni obrisi obrazov. »Kje je!« sem se zadrl. »Povej mi, kje je!« S pestjo sem udaril po avtobusu in skočil s stopnic na plano. Po zrak.

Pograbil me je bes. Divja nevihta misli se je razbesnela kot v temni noči brez zvezd. Ure in ure sprašujem po njem, ure in ure se derem v tej mrzli noči, pa me nihče ne posluša. Do zdaj sem bil miren in potrpežljiv, vi ste mi odpeljali očeta! Našel ga boš v šotorišču, ste mi rekli, medtem ko so ga skupaj z invalidskim vozičkom naložili na kombi. Ampak tukaj ga ni! Moj oče ne hodi in ima šibko srce! Žalost je premagala bes. Misel na očetovo šibko srce je strlo moje. »Prosim vas, povejte mi, kje je!« sem zajokal.

Iz obupa sem stekel na parkirišče med avtobuse: Kje je??? Sirski mladenič, ki je stopil za menoj, je v odmevu ponavljal moje besede v angleščini. Zdelo se je, da joka tudi on.

»Moj oče je invalidna oseba, vi ste ga odpeljali, kje je? Povejte mi, kje je? On je vse, kar še imam na tem svetu, obljubil sem mu, da bom skrbel zanj, povejte mi, kje je!!!«

Policist me je zgrabil za ramena in me močno stresel.

Zdrsnil sem iz njegovega prijema. Padel sem na kolena. Jokal sem kot otrok. Tudi orjak v uniformi ni prenesel teže mojega obupa. »Obljubil sem, da ga bom zaščitil, voziček sem potiskal od Sirije do sem.«

Zgrudil sem se na tla.

»Prosim vas,« sem jokal.

»Prosim vas, povejte mi, kje je moj oče!«

Podzavestno in nekontrolirano sem zgrabil policista za jakno »Povejte mi: kaj vi nimate očeta?« sem obupano kričal. V ozadju sem zaslišal odmev svojega prevajalca v angleščini. »Tell me: don't you have a father?«

Policist se je sklonil nadme, me pogledal v oči, me potrepljal po rami in mi ponudil zavojček svojih cigaret. Ni se več smejal, njegove solzne oči so se svetlikale v temi. Najbrž je tudi on imel očeta.

***

Ahmad je star 17. V Slovenijo prišel peš. Pred seboj je potiskal očeta v invalidskem vozičku. Po prečkanju slovenske meje mu je policija ponudila prevoz. Očeta so naložili na reševalno vozilo in Ahmad je sam nadaljeval peš. Rekli so jima, da se bosta spet srečala v begunskem centru. Po prihodu v Brežice pa svojega očeta ni našel. Tisto noč je kraj zapustil brez očeta. Upal je, da se bosta spet srečala, a se hkrati bal, da se ne bosta. Druge možnosti Ahmad žal ni imel.

***

Foto: Jure Eržen/Delo

Widad Tamimi: Sem iz begunske družine. Moj ded, Jud, je leta 1938 zbežal iz Trsta; moj oče je leta 1967 zapustil Hebron, ko so ga okupirali Izraelci. Da se je moje življenje zdaj tako prepletlo z begunci, je bilo zame precej samoumevno. Vsak je nečemu predan. In kot pisateljica verjamem, da je pisalo orodje, ki daje glas neslišanim. Voci di un mosaico. Svet vidim kot sliko, sestavljeno iz drobcev: barvitih občutij, raznovrstnih misli, neskončnih resničnosti. Vsak ima pravico do svoje zgodbe in slika brez teh najmanjših koscev ne bi bila sestavljena.

V begunskem centru pomagam združevati družine. Do mene pristopijo ljudje, ki so na poti ostali sami, brez ljubljenih, s katerimi so krenili na pot. Potrebujejo pogovor. Poslušam njihovo pripoved, in ko se vrnem domov, čutim, da jo moram zapisati. Zapišem jih, kot si predstavljam, da bi jih povedali sami. Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec sva je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

Povezane novice

Begunec sem: YZN, 11 let
7. januar ob 12:00
To noč sem preživel v blatu. Moji bratje in sestre so stegovali roke skozi špranje kovinske ograje kot slonovi rilci iščoč oreščke.
Prijavi sovražni govor