Begunec sem: Sami

Lejla, obljubljam ti, da te bom po tem, ko bom našel ustrezno delo in prihranil nekaj denarja, peljal v Pariz.

Mon, 07.03.2016, 12:00

Prišli smo v Slovenijo, ljubezen moja. Zakaj se smejiš? Slovenija ... tako je. »Slovenija se imenuje ta dežela, mar ne?« vprašam fanta z brado, ki nama z nasmehom na obrazu podaja kos kruha in trikotni zavitek sira. Ljuba moja, najbrž smo že blizu Nemčije - ali se vsaj meni zdi tako. »Smo blizu Nemčije?« vprašam gospo s kodrastimi lasmi, ki nama ponuja dve steklenici vode. Hodiva naprej v vrsti in jaz gledam gospo, ki se mi nasmiha, a mi ne odgovori. Morda ne razume angleško. Skomignem z rameni in moja ljubljena se mi nasmehne. Joj, kako lepa si, kadar se nasmehneš.

Ko bi vsaj dovolili, da bi v vlak vstopil tudi Ibrahim. Tako bi bili zdaj že pripravljeni na prečkanje naslednje meje. A kaj hočemo? Ti najini medeni tedni so polni nepredvidenih dogodkov. To je steza, polna ovir. Si lahko predstavljaš stezo z ovirami?

Lejla, obljubljam ti, da te bom po tem, ko bom našel ustrezno delo in prihranil nekaj denarja, peljal v Pariz. Skupaj se bova povzpela na Eifflov stolp. Vem, vem, to najino potovanje se je začelo precej neprijetno, a boš videla, da bo sčasoma vse bolje in bolje. Moja mlada nevesta, ti si tako lepa, tako čudovita ... Le še malo boš morala potrpeti. In če se mi boš potem ves čas tako lepo smejala, si ne bom mogel kaj, da te ne bi peljal na Eifflov stolp.

Zajtrk je bil resda bolj skromen. Imaš prav, nisva ravno v hotelu s petimi zvezdicami. Ko bova imela svojo hišo, bova lahko jedla razžvrkljana jajca, paradižnike, kruh in sir, ob tem pa pila močno vročo kavo. Tudi ti pogrešaš vročo kavo, mar ne, ljubezen moja? Saj te razumem, mrzlo mleko, ki smo ga dobili tukaj, ni kakšen kulinarični presežek, postelja je bila malo pretrda, morda ti ni ugajal vonj sobe, pa tudi to, da si morala v prvih dneh po najini poroki spati v hangarju, polnem tujih ljudi, najbrž ni bilo najbolj primerno. A vedi, habibti, zakon je velika preizkušnja. Midva ga začenjava tako, nato pa se bo začela hoja po tej stezi počasi umirjati in vse se nama bo zdelo veliko lažje. Mar ne?

Oh, ljubljena moja, kako si ljubka, ko se mi nasmehneš. Spominjam se, kako sem te gledal med odmori, ko si s sošolkami igrala odbojko. Ponoči sem sanjal o tebi, podnevi pa sem ti pisal neskončno dolga pisma o ljubezni. Se spominjaš, kako je bilo, ko sem se prvič opogumil in ti prinesel cvet, narejen iz papirja? Zardeval sem od sramu, ti pa si bila čarobno lepa. Prepričan sem bil, da me ne boš niti pogledala, čeprav sem moral prepogniti tisoč lističev, da sem ustvaril tisti nežni origami.

In potem si se mi nasmehnila, tako kot si se mi nasmehnila zdaj, ko stojiva sredi ljudi, ki čakajo na to, da bodo dobili nogavice brez lukenj. In ti, čeprav imaš na sebi ta ponošeni plašč in nisi naličena, si zame najlepša na svetu.

Mar ni romantično potovati? Pomisli, koliko kilometrov sva pustila za seboj v tem kratkem času. Če preštejeva vse meje, ki sva jih prestopila, in vse korake, ki sva jih naredila z roko v roki, lahko rečem, da je najin zakon že zdaj zelo trden in zrel. Na to morava biti ponosna, habibti.

Če se boš poročila z menoj - sem ti dejal - te bom odpeljal na zelo, zelo dolgo potovanje. Ti pa si zmajevala z glavo in mislila, da se šalim: saj je vendar vojna, kakšni medeni tedni neki? Tako si mi govorila, mar ne? Zdaj vidiš, da držim besedo? Končno sva na medenih tednih!

***

Sami, mlad, duhovit, prijazen in izjemno vljuden fant je z ženo v Šentilj pripotoval lani jeseni. Oba zelo, zelo mlada, stara komaj kaj več kot dvajset let. Poročila sta se nekaj dni pred odhodom. Odločila sta se, da bosta skupaj zapustila Sirijo in si ustvarila lepšo prihodnost. Z njima je potoval Samijev brat Ibrahim. Ker so se bali, da se bodo potni listi in dokumenti, ki so jih dobivali na mejah, med potjo zmočili zaradi dežja, so jih vse skupaj spravili v eno plastično vrečko, ki jo je nato Ibrahim nosil v žepu svoje jakne. Na meji med Hrvaško in Slovenijo se je Ibrahim znašel v drugem avtobusu, s katerim je v zelo kratkem času prispel v Nemčijo. Sami je poklical brata z mojega mobilnega telefona, nato pa smo se vsi trije skupaj napotili do meje. Ker se je bal, da ju brez dokumentov ne bodo spustili čez mejo, me je prosil, naj zanju jamčim pri avstrijskih policistih. Dva dni pozneje me je poklical in mi dal na telefon Ibrahima. Tudi on ima enako vesel glas kot Sami. In zdaj so znova skupaj.

***

Foto Jure Eržen

Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.