Tiskane izdaje
Prebijam se skozi močvirje vode in blata. Noge se mi pogrezajo v vse globlje jame, v brezna groze, ki me srkajo vase. Bojim se hrupa in bojim se glasov, bojim se lastnega dihanja in bojim se žvrgolenja ptic. Ni miru, jaz nimam miru. Nič več. Otroci, ne veste, kaj se je zgodilo, jaz pa se oklepam vaše nedolžnosti. Tisto, kar vam prinašam, je ena sama bolečina in groza. Otroci moji, kako naj vam povem: edino jaz sem preživela.
Utapljam se v reki blata in sramu. Moje noge se pogrezajo in z muko prebijajo skozi brezna naše civilizacije. Gabi se mi krvoločnost naše vrste. Mi vsi smo prikrite pošasti. Izgubila sem sanje, pa tudi moja vera je vse šibkejša. Otroci moji, kako naj vam povem, da nimamo nikogar več? Z odštevanjem, kot da bi šlo za igro, so jih prisilili, da so drug za drugim pokleknili. Najprej ded, nato strici in na koncu vaš oče.
Tesno sklepam dlani na ladji, ki se ziblje na valovih. Nina, nana, nina, nana, spančkaj, moja mala zvezdica. Vse bolj temno je. Spanje je grozeča mora, strašna pogrebna pesem, ki me spravlja v obup. Med zibanjem na valovih iz rdeče lave se živa in zdrava potapljam v počasno agonijo.
V breznu pokopljem krsto svoje duše. Nimam več nog pa tudi moja glava je pokrita z ruševinami. Prisilili so me, da sem stala tam in gledala. Vse so jih poklali. Drugega za drugim. Na koncu so ubili še našega psa, ob tem pa v nebo tulili svoje grozeče litanije. Odvlekli so me pred hišo in zakurili ogenj. Med plameni, ki so spominjali na valovanje svile, so izginjali naši najlepši spomini. Otroci moji, zgorela je tudi naša hiša.
Izginila sem v prahu bivanja. Moje noge niso nikoli obstajale in tudi moj duh se je hotel izgubiti v vetru. Utopila sem se v valovih večne žalostinke. Pokleknila sem na grobišče našega nekdanjega domovanja. Drhte sem ječala, sužnja podob, ki prinašajo bolečino. Grozljive slike, pustite me oditi.
Odreši me, Alah, te moje žalosti.
***
Ajša je pred meseci svoja otroka, stara dvanajst in petnajst let, poslala v tujino. Zdaj z enim od sorodnikov živita v begunskem taborišču nekje na severu Evrope. Z možem sta ostala, ker sta morala pred odhodom urediti nekaj stvari. Čez nekaj mesecev sta se nameravala pridružiti otrokoma.
Na koncu je Ajša odpotovala brez očeta svojih otrok. Vse je izgubila, in to na najbolj krut način. Njenemu očetu, univerzitetnemu profesorju, so prvemu prerezali vrat. Nato so usmrtili še vse preostale moške. Pred njenimi očmi. Odšla je s sestro in nečaki, ki pa so bili namenjeni drugam. Želela si je priti do svojih dveh otrok, a je je bilo groza ob misli, da jima bo morala povedati vse tisto, kar se je zgodilo.
V Slovenijo je prispela na začetku leta 2016. S kapo na glavi in živo rdečim šalom, ki se nikakor ni ujemal z njenim bledim obrazom. Bila je povsem izgubljena. Na vse mogoče načine se je trudila, da bi ostala v vrsti. Eden od policistov je ves čas kričal: »Ostani v vrsti. Rekel sem ti, da ostani v vrsti.« Drhtela je, bila je vsa zmedena in ni mogla mirno stati. Dovolj je bil objem, da so se njene oči napolnile s solzami. Ječala je. »Strah me je, bojim se lastne sence.« Med ihtenjem mi je povedala svojo zgodbo.
***
Foto Jure Eržen
Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.
Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.
Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.
***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.
