Begunka sem: Fatima

Sovražim te, ker si me pripravil do tega, da sem odšla sama z otrokoma. Sovražim te, ker si nas, da bi nas rešil, pahnil v svet. Prisegel si, da bomo že v kratkem znova skupaj.

Ljubljeni moj, zdaj smo prestrašeni brezdelni klateži nekega drugega časa, prežetega s strašnim spoznanjem o prihodnosti brez tebe.

Habibi, jočem od jeze, strahovite jeze, ki jo čutim zaradi tega prekletega potovanja prek morilskih morskih valov. Ob vsakem sunku poskušam zaznati rešitev, a ta vse bolj izginja v daljavi. Kot sajast oblak, kot smrt. Spravi se nate in zariše tesnobo, ki jo prestajaš, ti pa se oklepaš življenja otrok, ki ju ljubiš.

Prepričana sem bila, da bomo umrli v tisti temni večni noči, pozabljeni od sveta. Ljubi moj, povej mi: kaj bo z nami? S tvojima dvema otrokoma? Z menoj?

Brez tebe nismo nič v tem tako tujem svetu, ki se ga na smrt bojim.

Poslovili smo se v pristanišču, potem ko si mi pomagal, da sem otrokoma nadela rešilne jopiče, onadva pa sta se ti obešala okoli vratu in te prosila, da bi ostal z nami. Nadela sva jima tudi rokavčke, da bi bila bolj varna.

A v gumijastem motornem čolnu ni nihče varen. Ne ve se, kaj se bo zgodilo, ko se podaš v noč čez nemirne morske valove.

Oddaljevali smo se in gledali, kako nam mahaš in pošiljaš poljube. Išam, habibi, dejal si mi, da zdravnik ne odide.

Kolikim boš lahko pomagal, preden bomo pokopali tudi tebe?

Hodili smo dolge ure. Ne morem več obuti čevljev. Vsak korak, ki ga naredim, je še en korak stran od tebe. Mali Tarek mi je z vso svojo težo zaspal na rokah. V spanju se je privijal k meni in ihtel. Karima je hodila korak za korakom za menoj in se pri tem z ročico držala za moj pas. Nima več moči, da bi jokala. Gledam oči petletne deklice, ki jih je prekrila koprena starosti. Najino prvo dete. Kaj vse sva si želela in načrtovala zanjo. V devetih mesecih, ko sem jo nosila pod srcem, sem ji sešila oblačilca iz zlata in sanj. Zdaj je za nami ostal kovček pepela. Umazani smo. Že nekaj dni krvavim, a nimam ničesar, da bi se preoblekla. Čutim, da imam hlače vse do kolen prepojene s krvjo, in se sama sebe sramujem. Blago mojega umazanega jopiča je edina stvar, s katero lahko brišem solze in noska najinima otrokoma.

Otroka. Nedolžnost njunega otroštva mi je spolzela skozi dlani kot pesek v vetru. Želela sem si umreti ob tebi, želela sem si umreti pod razvalinami iz opek, ki jih je tvoj ded tako skrbno gladil. Želela sem si umreti ob vonju limon pod drevesom v najinem vrtu. Želela sem si, da bi me pokopali na najinem vrtu, ne pa v blatu v svetu, ki ni moj.
Ljubljeni moj, moja čudovita ljubezen, habibi. Jokam zaradi tebe. Sovražim te in te ljubim. In duša me boli.
Jokam zaradi naju, zaradi najine dežele, zaradi sočnih in dišečih limon z najinega vrta.

Šentilj, oktobra 2015

Pred šotorom z rabljenimi oblekami se je pojavila ženska. Želela je oblačila za svoja otroka. A se je, takoj ko so drugi prostovoljci odšli na odmor za kosilo, popolnoma izčrpana sesedla na klop. Takoj sem videla, da gre za urejeno in elegantno žensko. Zajokala je. Opravičila se je, saj ji je bilo nerodno, ker je jokala pred neznanko. Govorila je o možu s spoštovanjem in s tesnobo, ki jo občuti, ker je ostala sama. Nato se je slekla, še prej pa sem ji morala obljubiti, da bom zaprla šotor, tako da ne bo mogel nihče vstopiti vanj. Pokazala mi je noge, ki so bile vse do kolen rdeče od krvi. Uporabili sva vlažilne robčke za dojenčke, pospravila sem njene umazane stvari v črno vrečo in ji poiskala čista oblačila. Obrisala si je solze. Pobrala je manjšega otroka, ki se je po tleh plazil med rabljenimi čevlji, in prijela za roko deklico, ki si je pred tem izbrala gumijaste škorenjčke s pisanimi cvetovi. Narahlo se je priklonila in zapustila šotor.

***

Foto Jure Eržen

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.