Begunka sem: Haideri

Rodila je takoj po prihodu v Grčijo. Niso ji povedali, da novorojenček ni dovolj močan, da bi ga lahko vzela s seboj na pot.

pon, 29.02.2016, 12:00

Ljubo detece, tvoj jok se je za vedno zarezal v mojo zavest. Tvoji življenjski kriki so razbrazdali mojo dušo. Moj otročiček. Rodil si se po viharni noči, ki smo jo preživeli na razburkanem morju. Tvoje priprte oči ob prvi svetlobi obstoja, tvoje ročice, stisnjene v pest, ki si jih nato razprl v neutolažljivem joku zaradi lakote ali obupa. Le kdo bi vedel, kaj sporočajo ti vaši glasovi, ko pridete na svet, kjer lahko jokate, se smejite, se igrate in se pogovarjate.

Božam sledi prask, ki so jih tvoji nežni nohtki vrezali v kožo na mojih prsih, ko si kot mlad kužek iskal mleko, ki zdaj vre iz mojih osamljenih prsi.

Sinko moj, če bi mi dejali, da boš odraščal v premožni družini, da bo tvoja prihodnost boljša od tiste, ki ti jo lahko ponudim, ne bi nič več jokala. In to ne glede na bolečino, ki me žge vse do maternice, in ne glede na to, da me boli trebuh. Ti moj sirotek največje ljubezni.

Rada bi samo vedela, rada bi, da bi mi povedali, kaj te čaka, moj ljubi otrok. Rada bi vedela, kako si.

Moje ljubo bitjece, majceno in neomadeževano. Še preden si prišel na svet, si že videl večnost. Vojno in beg, strah in jezo, ljudi, ki jih je pogubila sovražnost. Sanjala sem o tem, da te bom odnesla stran, še preden se bosta najini telesi ločili. Ne poznam bolj varnega kotička od tega, v katerem sem te nosila in varovala vse do rojstva. Morda si zaradi tega prišel takoj po tistem, ko sem zapustila ladjo. Ne prej - ne pozneje. Oklepal si se me in jaz sem se oklepala tvojega majcenega telesca ter ga prosila, naj še malo počaka.

Ljubi moj otročiček, mislil boš, da sem te zapustila. In ta misel je moja najhujša bolečina. Mislil boš, da te nisem hotela hraniti, da sem zapostavila tvoje življenje zato, da bi sama lažje zaživela. Morda boš kdaj risal afganistanska oblačila, ženske na begu, ovite v pisane cunje, z očmi, ki so podobne tvojim: sive podolgovate oči na temni koži, kakršne ima tvoj dedek. In takrat boš jokal in preklinjal neodgovorno mater, ki te je rodila.

Ljubezni in miru si želim zate. Ti si kalček v vetru, ki so ga s tal pognala ljudstva v iskanju življenja in rešitve.

***

Haideri je dvajsetletna Afganistanka. Na begu je z delom družine, njihov končni cilj pa je, da se pridružijo sorodnikom, ki se jim je že uspelo prebiti na sever Evrope. Na poti je bila v zadnjih tednih nosečnosti, tako da je bilo zanjo vse še toliko bolj naporno. Po prihodu v Grčijo je dobila porodne popadke in odpeljali so jo v bolnišnico. Tam je rodila svojega prvega otroka. V bolnišnici so za kakšen dan zamujali z odpustnico in člani njene družine so bili silno vznemirjeni. Bali so se, da bo oblast zaprla mejo in da jih bodo ustavili tukaj, na tisoče kilometrov stran od sorodnikov, ki že imajo stalno prebivališče v Evropi. Končno so v bolnišnici pripravili odpustnico, tako da je Haideri lahko zapustila bolniško sobo. Niso pa ji povedali, da novorojenček ni dovolj močan, da bi ga lahko vzela s seboj na pot. Takrat je glede na dane razmere izjavila, da ne bo zapustila otroka in da bo ostala z njim. A so jo zavrnili s pojasnilom, da lahko v Grčiji ostane samo, če bo zaprosila za azil. Če tega ne bo storila, mora na pot brez otroka. Člani njene družine niso imeli namena zaprositi za azil v Grčiji in mlada mati bi tam ostala sama. Predstavniki oblasti so ji nato pojasnili, da bo lahko, ko ji bo uspelo priti na sever Evrope, kadar koli zaprosila za ponovno združitev družine. In dodali, da je to zanjo zagotovo najbolj ustrezna procedura.

Haideri je v Slovenijo pripotovala ob koncu oktobra. Pomikala se je kot duh, bila je telesno izčrpana in na smrt zaskrbljena. V vsakem kraju, skozi katerega je potovala, je prosila za začetek postopka za ponovno združitev družine, a so bili zaman vsi njeni poskusi, da bi vzpostavila stik z bolnišnico, v kateri je rodila.

***

Foto Jure Eržen

Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.