Tiskane izdaje
Po dolgem času sem v Ljubljani. Prenočujem v modnem, popolnoma belem stanovanju v Šiški; kar vidim ga na naslovnici revije Delo in dom. Ura je pet zjutraj in ne morem spati. Vročina poletja, razgret beton, okna so odprta vso noč. Mimo hrumijo avtobusi, škatlaste ulice med bloki krepijo bobnenje. Vse pogostejši so avtomobili in mopedi. Poslušam, kako energično pospešujejo.
Zakopljem glavo pod vzglavnik, nič ne pomaga. Po zidovih se prenašajo globoki tresljaji z okoliških ulic in mi pretresajo telo, morda prihajajo vse od tovornjakov z avtoceste kilometer stran. Pozornost posvetim še komaj slišnemu brnenju hladilnika, računalnika (ostal je prižgan vso noč), zavem se čivkanja ptičev, komaj zaznavnega šuma vode v ceveh in škripanja vrat pri sosedih ...
Spominjam se leta 2007 v Indiji. Vsi prebivalci Bengaluruja so se udeležili protestov. Mesto je obmirovalo in utihnilo. Zbudil sem se z zloveščim občutkom. Pokukal sem ven, nikjer ni bilo nikogar, nobenega vozila na cesti, nobena trgovina, restavracija ali ulična stojnica ni bila odprta.
To ni bila zona somraka, bila je zona tišine. V zono somraka sem se vrnil naslednje jutro, ko me je predramilo vsakdanje bobnenje. Soba, v kateri sem spal, je bila dovolj odmaknjena, da sem z ušesi zaznal le tu in tam kak zvok, toda po zidovih in postelji sem − ker je bil prejšnji dan tako neizmerno tih − na koži prvič zavestno zaznal drget zaradi hitenja šest milijonov ljudi.
Vseprisotni beli šum
Na vpliv hrupa na človeka ne bi bil tako pozoren, če ne bi pravkar bral knjige Možgani, ki spreminjajo sami sebe (The Brain That Changes Itself). Knjiga navaja več raziskav, ki dokazujejo vpliv hrupa na razvoj možganov. Ena študija, na primer, je pokazala, da so bili otroci, ki so živeli ob frankfurtskem letališču, manj inteligentni, bliže ko so bili hrupu. Do podobnih dognanj je prišla druga študija, pri kateri so spremljali otroke, odraščajoče ob čikaški avtocesti Dan Ryan.
Fotografija: Wikipedia
Michael Merzenich, eden vodilnih raziskovalcev nevroplastičnosti, se je pri tem vprašal, kako stalni beli šum vpliva na odraščajoče otroke, posebej na tiste, ki so genetsko nagnjeni k odklonom v razvoju možganov. Beli šum sestavlja tako rekoč celoten spekter zvočnih frekvenc (podobno kot belo svetlobo sestavlja celoten spekter barv), zato močno stimulira avditorni korteks.
Eksperiment s podganami je pokazal, da je njihov slušni korteks po rojstvu povsem nerazdeljen − polovica se ga odziva na globoke, polovica pa na visoke tone. Normalen razvoj prinaša diferenciacijo − takrat vsak ton vzdraži le delček slušnega korteksa. Če se diferenciacija ne zgodi, potem vsak ton vzdraži ves slušni korteks. Ko so mladiče podgan izpostavili belemu šumu tekom celotnega kritičnega obdobja razvoja možganov, je to imelo uničujoč učinek na njihove avditorne kortekse. Ker vsak najmanjši impulz stimulira ves korteks, torej prav vsak nevron, to vodi v prekinitev diferenciacije zemljevidov povsod v možganih.
Dandanes velik delež dojenčkov odrašča ob stalni »zvočni zavesi«. Beli šum povzročajo hladilniki, grelci, klimatske naprave, računalniki, motorna vozila, ventilatorji, TV-ji ... Merzenich je pokazal, da lahko ta šum pri občutljivejših otrocih privede do prezgodnjega ustavljanja razvoja, še preden zemljevid možganov doseže polno diferenciacijo. Posledice so različne oblike nižje možganske razvitosti, od manjših težav s pozornostjo do avtizma.
Beli šum − za vsa čutila, ne le za sluh in vid − negativno vpliva na razvoj možganov v mladosti in ohranjanje plastičnosti možganov v srednjih in starih letih. Glede na vseprisotnost belega šuma ni nič čudnega, da so razne motnje tako pogoste pri otrocih in odraslih.
Fotografija: Nara Petrovič
Zdrav dom, zdravi možgani
Kdor me pozna, ve, kje živim. Tam v divjini so zvoki izraziti, prepoznavni, čisti, med njimi so obdobja tišine. Ponoči me spremljajo le prijetni glasovi narave, pozimi pa celo popolna tišina. Stene niso prav nič bele, linearno gladke, monotone. Kamor pogledam, sledim razgibanim linijam in barvam, igram svetlobe in sence. Moj dom pestro diši, okusen je. Kamor stopim, je teren razgiban, berem ga z bosimi podplati. Vid, sluh, okus, voh in dotik − vsi čuti so aktivni in zdi se mi, da so ustrezni korteksi v možganih fino diferencirani in v dobri kondiciji.
Vse to mi pomaga ohranjati pokončno telesno in duhovno držo. Ker sem vedno bos, so moji možgani nenehno deležni dinamičnih čutnih impulzov, ki zagotavljajo odlično delovanje centrov za ravnotežje in za orientacijo v prostoru.
Fotografija: Osebni arhiv
Kar je beli šum ušesom, so čevlji stopalom. Čevlji imajo relativno gladko notranjo površino in tako »razmažejo« drobne dražljaje čez celoten podplat; povrhu tega so površine, po katerih hodimo, vse bolj umetne in popolnoma (vodo)ravne. Možganski zemljevid za stopala se dediferencira, kar duši zmogljivost usmerjanja hoje po dotiku. Na stara leta morajo ljudje vse bolj pogledovati v tla že na rahlo zahtevnejši površini ali stopnicah, s težavo ohranjajo ravnotežje, opirati se morajo na palico ali bergle.
Beli šum ni nič manj nesnaga kot plastika, smog in odplake. Prekrasno se mi zdi, ko v kakšnem stanovanju vidim, da so starši otrokom pustili počečkati nekoč sterilno bele stene, da je v kopalnici kakšna ploščica razbita, umivalnik lisast, da je živa meja skuštrana, potka ob njej le napol tlakovana, da namesto močnih neonskih žarnic v kopalnici brli sveča ali majhna LED žarnica, da se tišina izmenjuje z dobro definiranimi zvoki in glasbo ... Ko bom takšno stanovanje videl na naslovnici revije Delo in dom, bom vedel, da za zdravje naših možganov obstaja upanje.
Človeška pamet ni samoumevnost
Veliko pomembneje kot ohranjati druge življenjske vrste je ohraniti našo lastno vrsto v vseh raznovrstnih naravnih ekostistemih, v katerih uspeva. Ob človeku kot naravnem bitju bi druge vrste že same poskrbele zase, saj bi imele dovolj prostora zase. Njih bi morali poslušati skozi tanke stene svojega doma: škržate, slavčke, skovike, ne pa beli trušč tovornjakov in klimatskih naprav. Potrebujemo jih (tudi) za svoje dobro.
Tehnologija nam resda prinaša blagor, toda po drugi strani tiho spodjeda naš intelekt. Pred štiridesetimi leti je bil avtističen vsak pettisoči otrok, danes je vsak sedemdeseti. čedalje več ljudi ne zmore dolgo časa zbrano poslušati ali brati kompleksnega besedila ali izvesti zahtevnejših motoričnih vaj ...
Ni problem, da je na zemlji vse več ljudi, problem je, da je na zemlji vse več neumnih ljudi. Neumnost je grozovit spregledani stranski proizvod naše družbe. Homo sapiens, misleči človek, je vse bolj ogrožena vrsta.
Ljudje smo prepričani, da svojega prestižnega položaja na Zemlji ne moremo potratiti, da nam je neodtujljiv. Toda prav ta samozaverovanost je največja nevarnost. Številne civilizacije, ki so zgradile svoj razmah na tehnoloških inovacijah, je nazadnje pokopal kakšen na videz malenkosten stranski učinek prav teh inovacij.
Beli šum je le eden stranskih učinkov, na videz nepomemben v primerjavi z atomskim orožjem in neštetimi sevanji, kancerogenimi kemikalijami in toplogrednimi plini. A kot dobro kaže zgodovina, je bil kritični dejavnik, ki je prinesel razdejanje, najpogosteje skrit v mrtvem kotu in s tem neopažen. Težko rečem, ali je prav beli šum ta dejavnik, vem le (ali vsaj upam), da danes še premoremo dovolj zmogljive možgane, da bi razumeli naslednje: če bomo belemu šumu še naprej dopuščali dediferencirati naše možgane, ga bomo iz desetletja v desetletje manj sposobni prepoznati kot grožnjo. Če zato propademo kot vrsta, si lahko rečemo le, da smo si to zaslužili.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
