Pjotr Pavlenski, eden najbolj provokativnih sodobnih ruskih umetnikov, ki oblastem že dolgo beli lase, je znova za zapahi. Novembra lani je namreč uprizoril performans z naslovom Grožnja, v katerem je zažgal ena od vrat moskovske Lubjanke, zloglasnega sedeža KGB, kjer danes domuje njena naslednica Zvezna varnostna služba FSB. Svojo akcijo je pospremil z vzkliki: »FSB uporablja metode neskončnega terorja in nenehno drži v šahu 146 milijonov ljudi ...« Za zloglasno Lubjanko, ki stoji nedaleč od Kremlja, so v sovjetskih časih, polnih črnega humorja, denimo trdili, da je v bistvu najvišja stavba na svetu, saj si že iz njenih kleti videl v Sibirijo ...
Tožilec je na procesu, ki se je začel v minulih dneh, dejal, da je bila akcija Pavlenskega pred vrati Lubjanke pravzaprav napad na kulturno inštitucijo. KGB kulturna inštitucija? »Seveda!« je bil odločen tožilec. »To je namreč kulturni hram zato, ker so bili v njem za časa Stalina in kasneje zaprti, mučeni in tudi ubiti mnogi najvidnejši sovjetski kulturniki, kot so bili denimo Solženicin, Mandelštam, Mejerhold, Gumiljov ...«
Argumentacija tožilstva je v ruskih kulturnih krogih razumljivo povzročila nepopisno zgražanje. Znani sovjetski disident Aleksander Podrabinek denimo pravi, da kaj takega lahko pade na um samo največjim mojstrom absurda. Po tej logiki je namreč kulturni objekt tudi pištola čekista, ki je ubijala znane sovjetske kulturnike in disidente. Kulturni objekt je potemtakem lahko tudi tovornjak, ki je namenoma povozil velikega sovjetskega gledališčnika židovskega rodu Solomona Mihoelsa, ali pa črni kombi, ki je v zapor odpeljal pesnika Osipa Mandelštama...
Obramba Pavlenskega je na sodišču odgovarjala, da umetnik na zgradbi Lubjanke ni povzročil nobene večje kulturne škode, kajti vrata, ki jih je zažgal, so iz leta 2008, ko so jih zamenjali s starimi, in torej ne predstavljajo nobene kulturne vrednosti.
Mogočna stavba je sicer stara že več kot stoletje. Zgradili so jo leta 1898, kasneje, v času Stalinovega velikega terorja, pa jo znatno razširili, saj je postala pretesna za vse »sovražnike ljudstva«, ki so jih mučili, zapirali in ubijali v tamkajšnjih kleteh, od koder praviloma ni bilo vrnitve. Na trgu pred stavbo je do zloma Sovjetske zveze stal kip Feliksa Dzeržinskega, ustanovitelja Čeke, predhodnice KGB, ki pa so ga leta 1991 zrušili. Nekdanji disidenti in opozicija si že leta prizadevajo, da bi na tem mestu postavili spomenik milijonom pobitih za časa velikih čistk, toda Vladimir Putin na to ne pristaja. Še več. Iz uradnih krogov je slišati celo predloge, da bi tja spet postavili spomenik Dzeržinskemu, ki je pred četrt stoletja ob velikem navdušenju množic romal na smetišče zgodovine ...
Pjotr Pavlenski, ki je pred dvema letoma na Malokonjušnem mostu v Sankt Peterburgu organiziral tudi protest z naslovom Svoboda v podporo revoluciji na kijevskem Majdanu, a zanj ni bil kaznovan, uradno zato, ker je njegov »zločin« medtem zastaral, je bil do nedavna zaprt v zloglasnem moskovskem zaporu Butirka, od koder so ga potem premestili v priporni center Medved. Dan pred začetkom sodnega procesa so ga policisti strpali v kombi in ga v njem temeljito pretepli.
Pavlenski je kasneje povedal, da so mu med napadom nanj, v katerem je sodelovalo osem policistov, močno poškodovali koleno, polomili eno rebro, imel pa je tudi notranje krvavitve. A s tovrstnimi »umazanimi podrobnostmi« se tožilstvo ne ukvarja. Zanima ga namreč samo njegov »kulturni vandalizem« in napad na sedež FSB, zaradi česar zna biti kazen kar visoka.
Nobena skrivnost ni, da v Rusiji pravzaprav nikoli ni bilo neodvisnega sodstva. Nekdanji disident Sergej Kovaljov, ki je v lagerjih odsedel deset let, denimo pravi, da se po razpadu Sovjetske zveze na področju prava ni skorajda nič spremenilo. »Malodane vsi sodniki so bili šolani še v sovjetskih časih. In kaj so jih takrat učili na univerzah? Da je zakon instrument oblasti - in ne pravice. Si predstavljate? Zato sodišča na procesih praviloma vselej ščitijo predvsem interese države. Malo je primerov, kjer bi naša sodišča nastopala kot neodvisni arbiter v sporu med dvema stranema, med posameznikom in državo, ki pred justico vselej stopata s povsem enakimi pravicami. Zato je razplet velike večine procesov v bistvu znan že vnaprej. Sodišče je namreč praviloma vselej na strani države,« mi je v pogovoru pojasnjeval starosta sovjetskega disidentstva Sergej Kovaljov.
Te njegove besede potrjuje tudi dolgoletni predsednik ruskega vrhovnega sodišča Valerij Zorkin (pred dnevi je ameriškega predsednika Baracka Obamo denimo primerjal z nacisti in Hitlerjem), ki si ga je javnost še posebej zapomnila po eseju v Rosijski Gazeti, nekakšnem uradnem glasilu ruske vlade, kjer je zapisal, da je bila ukinitev tlačanstva v Rusiji leta 1861, za časa carja Aleksandra II., velika napaka. S tem je Aleksander II. namreč popolnoma uničil že tako in tako sila krhko vez med carjem, plemstvom in kmetstvom, s tem povzročil nove socialne napetosti in posledično tudi revolucijo.
Tako torej o odpravi tlačanstva govori predsednik vrhovnega sodišča, ki bi moral že zaradi svojega poslanstva, če že ne kot človek, zagovarjati popolno enakost vseh pred zakoni.
Valerij Zorkin s tem svojim pisanjem v bistvu potrjuje tezo Sergeja Kovaljova, da ruska sodišča dosledno branijo interese države (beri: Putina in njegove FSB) in nikoli posameznika. Zato se Pavlenskemu, ki si je v obrambo deklet iz Pussy Riot pred leti denimo zašil usta, na sodišču ne obeta nič dobrega. A ko bo odsedel svoje, je pričakovati nove protestne umetniške performanse. Saj slovi kot umetnik, ki nenehno izziva in preseneča.