Blog Absurdistan: Lista Janeza Klobase

Zakaj politike, ki dobre ljudi spreminja v slabe, ne bi smeli več prepuščati zgolj politikom.

Objavljeno
03. oktober 2014 16.41
mfe volitve
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika

Politika je preveč resna stvar, da bi jo lahko prepuščali zgolj politikom, je svojčas zapisala Hannah Arendt. Toda kljub tovrstnim svarilom in slabim izkušnjam politika na koncu, kakorkoli obrneš stvari, vselej pristane v naročju (spretnih in manj spretnih) politikov. Vse se vrti v začaranem krogu. Na nekakšnem čarobnem političnem vrtiljaku, rezerviranem samo za izbrance, na katerem si elita nenehno izmenjuje sedeže, na tiste spodaj, brez katerih kajpak ni (deklarirane) demokracije, pa se praviloma spomni samo še v času volitev.

Oblast kvari ljudi. Irski pesnik Shaw Desmond je nekoč dejal, da je v politiki nekaj, kar degradira, saj spreminja dobre ljudi v slabe, slabe pa v še slabše. V zgodovini je veliko dokazov za to trditev. Veliko je politikov, ki so se na oblast povzpeli z izpiljeno retoriko, bogato sladkih in zapeljivih besed, nato pa se pri njih začnejo dogajati nenavadne metamorfoze, denimo zapiše Tadevž Ropert v svojem imenitnem eseju Koga naj volim? Spremenijo se, kakor da bi si nadeli zlati obroček iz Gospodarja prstanov. V tej Tolkienovi trilogiji namreč prstan kot simbol moči pokvari prav vsakega, ki si ga nadene. Na to je duhovito opozarjal že Frane Milčinski - Ježek, ko je v pesmi Lestvica zapisal: »Ko je tam gor, omoten od višav, src več ne vidi, človeških ne glav ...«

Kako torej do učinkovitejših družbenih sprememb? Eden od možnih scenarijev je, da skupina posameznikov, ki se borijo za določene ideale, denimo za čistejše okolje, za zaščito potrošnikov, proti nesmiselnim vladnim varčevalnim ukrepom, za manj nesreč na cestah ali pa za ohranitev ogroženih živalskih vrst, ustanovi gibanje in se čez čas oblikuje v stranko. Z jasnim programom in pretehtano izbranim vodstvom, ki bo stranko uspešno vodilo v boju za dogovorjene politične cilje.

Takšne poti ubirajo že marsikje. Nemški Zeleni so denimo lep primer takšne (dobre) prakse. Sodobna politična zgodovina je bolj ali manj zgodovina političnih strank. Brez sodelovanja s politično stranko ni sodelovanja v političnem življenju, je denimo dejal France Bučar. Toda v Sloveniji je pri ustanavljanju strank prišlo do fenomena, ki ga drugod po svetu skorajda ni zaznati. Te so namreč nenadoma začele nastajati okoli politično (in medijsko) prepoznavnih posameznikov, ki so s pomočjo nekaj zvestih somišljenikov in kajpak s svojo karizmo v hipu vžgali pri ljudeh.

To se je denimo zgodilo že pred parlamentarnimi volitvami leta 2011. Še več takšnih strank je nastalo pred letošnjimi julijskimi (predčasnimi) volitvami v državni zbor, prava poplava gibanj in strank z imenom ustanovitelja in (samooklicanega) voditelja pa je Slovenijo zalila pred tokratnimi nedeljskimi lokalnimi volitvami. V malodane vsaki občini so kar čez noč, kot gobe po dežju, zrasle liste, ki jih vodijo Ančka, Tone, Jožica, Ibrahim, Stevo, Doroteja ali Janez. Volivcem se ponujajo po dolgem in počez. A brez pravih programov, kar je sicer bolezen malodane večine strank na slovenski politični sceni. Kakor da so vsi po vrsti začeli prebirati Cankarjevo odrsko delo Za narodov blagor.

»Poiščite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi,« v njem politik naroča svojemu pribočniku. Ko ta odgovori, da se je program izgubil, politik odvrne: »Nič ne de, programov je veliko, ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samo, da so besede dolge in lepe!« Politika v resnici nenehno misli na narodov blagor, kot sarkastično zapiše pisatelj, a praviloma vedno samo v slabih programih, ki so prav zato brez pravih idej in konkretnih rešitev za zagate, ki jih je v današnji Sloveniji (in v Evropski uniji) nič koliko.

Ko se stranka imenuje po Janezu Klobasi, denimo, je to po svoje lahko zelo nevarno za njeno članstvo. Najprej zaradi nedemokratičnosti, saj že ime liste pove, kdo je v njej pravi gospodar. »Stranka, to sem jaz!« je tovrstne poskuse že pred časom izvrstno opisal nemški sociolog Robert Michels. V partiji, ki si jo lasti en sam posameznik, vselej vlada strogo določena hierarhija, ki ne dopušča prav veliko razprave. In stranka praviloma zelo hitro razpade, ko jo zapusti njen voditelj. V slovenskem primeru takrat, ko Janeza Klobaso zamikata Bruselj ali Strasbourg, ki ju je v letošnji politični sezoni na novo odkril dobršen del vodstva domačih političnih strank.

A na voljo so tudi grozljivejši scenariji. Kaj bo denimo z listo, ko Janeza Klobaso začnejo rezati in žreti različni lobistični krogi? Ali pa ko njenega lastnika premamijo vedno bolj zapeljive sirene korupcije? Rezultat je v tem primeru lahko samo eden: bridko slovo od politike in znova prevarano članstvo, ki je preveč zaupalo klobasanju z vrha ...

Liste različnih Janezov Klobas, ki volivce zdaj množično snubijo na tokratnih lokalnih volitvah, zanesljivo ne bodo spremenile slovenske politike. In ne družbe. Spremenijo jo lahko le pravi programi z vizijo prihodnosti. Zato se bo treba vrniti na začetek demokratične preobrazbe, ki se, kot je dramatično razkrila zdajšnja gospodarska, finančna in tudi moralna kriza, kljub dobrima dvema desetletjema samostojnosti pravzaprav sploh še ni začela. In tega žalostnega dejstva tudi vse letošnje volitve še niso in tudi ne bodo bistveno spremenile.