Tiskane izdaje
O vmešavanju ameriških vohunov v francoske predsedniške volitve pred štirimi leti je javnost komajda slišala, saj so bili tisti, ki jim novi ameriški predsednik Donald Trump pravi raznašalci ponarejenih novic, preveč zasedeni z obveščanjem o domnevnem ruskem ogrožanju demokratičnih temeljev ZDA.
Iz »ruskih povezav« novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegovih sodelavcev so na drugi strani Atlantika ustvarili takšen politični spektakel, da ga nekateri primerjajo celo z afero Watergate, ki je odnesla predsednika Richarda Nixona, ali škandalom »Iran-Contra«, ko je administracija ameriškega predsednika Ronalda Reagana prodajala orožje sovražnemu Iranu, z izkupičkom pa v Nikaragvi financirala protivladne oborožene tolpe, »kontrase«. A veteran ameriškega preiskovalnega poročanja Robert Parry, ki je med najbolj zaslužnimi, da je javnost sploh izvedela o tem Reaganovem nečednem početju, saj ga je sam razgaljal za agencijo AP in revijo Newsweek, takšnim primerjavam odločno nasprotuje. Čeprav kot zagrizeni liberalec ni nikakršen zagovornik novega ameriškega predsednika, Parry dvomi že o »uradni« zgodbi o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. A tudi če bi res obstajali vsi ti stiki med člani Trumpovega moštva in predstavniki ruske države, je po Parryjevem mnenju med njimi in Reaganovo afero ena ključna razlika: nekdanji republikanski predsednik je s tajnim financiranjem nezakonite vojne proti sandinistom v Nikaragvi kljub kongresni prepovedi počel neustavne reči, za domnevno komuniciranje med Trumpovimi ljudmi in Rusi pa se zdi, da so bili to prej hvalevredni poskusi preprečitve nove in nevarne hladne vojne, ki lahko pripelje tudi do jedrskega holokavsta.
Parry je bil v zadnjem času eden od ne pretirano številnih komentatorjev na drugi strani Atlantika, ki so opozarjali, da ameriški obveščevalci za svoje domneve − čeprav so trdno prepričani, da se je Rusija vmešala v ameriške predsedniške volitve, ruski predsednik Vladimir Putin pa da je kar osebno naročil, naj njegovi hekerji napadejo računalnike demokratske stranke − doslej niso ponudili še nobenih pravih dokazov. Zato se zdi, da Trumpov »Russiagate« ni podoben aferama »Watergate« ali »Iran-Contra«, temveč prej spominja na škandal z iraškim orožjem za množično uničevanje, v katerega obstoj so bili ameriški vohuni tudi trdno prepričani, a se je po tem, ko so ZDA s to pretvezo in nasprotju z mednarodnim pravom napadle Irak, pokazalo, da je bilo to grozeče orožje znotraj prazno, zunaj pa votlo.
Ni le pomanjkanje vsaj javno predstavljenih, trdnih dokazov tisto, zaradi česar sedanja ameriška »neomcarthyjanska« preganjavica pred Rusi tako spominja na iraško zgodbo. V obeh primerih se zdi, da imajo ameriški špijoni na podlagi lastnih izkušenj veliko razlogov za verjetje v svoje domneve. Iraku so tisto razvpito orožje Američani celo sami nekoč prodali, ko so bili še prijatelji s tamkajšnjim režimom, zato ni presenetilo njihovo začudenje, ko ga po okupaciji Iraka niso nikjer našli. Pri ruski zgodbi pa se zdi, da ameriški vohuni nekako ne morejo verjeti, da njihovi ruski kolegi ne počnejo takšnih reči, kakor jih sami. Kdo je že prisluškoval nemški kanclerki Angeli Merkel? Kdo je pred štirimi leti vohunil za vsemi francoskimi predsedniškimi kandidati in njihovimi strankami, hkrati pa za sodelovanje poprosil še svoje anglosaksonske kolege iz mednarodne špijonske naveze »Pet oči«, Avstralije, Kanade, Nove Zelandije in Velike Britanije?
To ameriško vohljanje za svojimi francoskimi zavezniki je prejšnji teden razkrilo spletišče Wikileaks, ki je objavilo tudi tajne dopise Cie, katerih verodostojnosti ni nihče uradno zanikal. O tem »Frenchgatu« ni skorajda nihče nič poročal, celo v Franciji so ga komajda sramežljivo omenjali. Če sklenemo v duhu novega ameriškega predsednika: tradicionalni mediji pač niso imeli časa, da bi poročali o dejanskem ameriškem vohunjenu v Evropi, ker so bili preveč obremenjeni z obveščanjem o ponarejenih novicah o − objektivno gledano − precej manj škodljivem početju Rusov na drugi strani velike luže.
