Tiskane izdaje
»Potem se jim pridruži še Jud Ben-Gurion: ‘Stopite na plin, ljudstvo nemško staro, zdržali bomo tudi sedmi milijon,« je ena od kitic pesmi, ki so jo prepevali avstrijski študentje, povezani v bratovščini z imenom Germania zu Wiener Neustadt. Omenjeni Jud je pokojni David Ben-Gurion, eden od ustanoviteljev in prvi premier Izraela, s številkami, ki mu jih »pesnik« polaga v usta, pa so avstrijski skrajno desničarski študentje ponosno opevali »dosežke« svojih nacističnih junakov iz prejšnjega stoletja, ki so uspeli pobiti okoli šest milijonov Judov. V naslednji kitici se »junakom« te pesnitve pridružijo še »poševnooki Kitajci«, ki pravijo, da so tudi sami »Indo-germani«, zato hočejo tudi sami vstopiti v esesovske enote.
To je le ena od najbolj gnusno antisemitskih stvaritev v pesmarici te »pangermanske« študentske bratovščine, ki so jih pred kratkim objavili v dunajskem tedniku Falter. V eni drugi slavijo nacistične enote, ki so leta 1941 izvedle pokol na Kreti, spet v tretji pa hvalijo legijo Kondor, katere dosežki so umetnika Pabla Picassa »navdihnili«, da je naslikal svoje najbolj znano delo Guernico. Nikakršno presenečenje ni bilo, da je Falterjevo razkritje razburilo avstrijsko javnost, škandal pa je odmeval tudi v tujini, kjer severno sosedo malce bolj pozorno spremljajo, odkar je v zvezno vlado vstopila »skrajno desničarska« svobodnjaška stranka. Zgodba je bila pikantna prav zato, ker je bil do nedavnega drugi človek te antisemitske bratovščine eden od vzpenjajočih se zvezdnikov te stranke, 32-letni »lepotec« in voditelj spodnjeavstrijske podružnice svobodnjakov Udo Landbauer, ki je veljal za enega od »Spitzen« kandidatov na nedavnih volitvah v tej zvezni deželi.
Zaradi afere, ki je izbruhnila tik pred volitvami, je bil izkupiček svobodnjakov precej manjši, kakor so jim ga še pred tem napovedovale javnomnenjske razikave. Za Landbaeurja pa je objava antisemitskih pesmi pomenila politični pogreb. Nič mu niso pomagale razlage, da je bil tudi sam »šokiran«, ko je prebral te pesmi, ki da jih prej sploh ni videl. Po njegovih besedah je bila pesmarica objavljena leta 1997, ko je bil star šele 11 let, v njegovem izvodu te knjižice pa da so bile strani, kjer so natiskane te rasistične popevke, bodisi iztrgane bodisi počrnjene. Mlademu politiku so vsi obrnili hrbet. Na začetku tega meseca se je moral posloviti od vseh političnih funkcij in celo »zamrzniti« svoje članstvo v stranki.
Škandal ni prizadel le svobodnjakov. Pretresel je tudi nekdaj vodilne socialdemokrate, saj se je izkazalo, da je eden od njihovih (po teh dogodkih že nekdanjih) članov, ki prav tako pripada tej antisemitski bratovščini, pesmarico ilustriral in tudi stiskal. Čeprav je takoj našla »krivce« za objavo pesmarice in jih izključila iz svojih vrst, bo nasrkala tudi bratovščina Germania, ki jo bodo po napovedih kanclerja in voditelja ljudske stranke Sebastiana Kurza razpustili oziroma prepovedali. Toda največjo javno škodo je nedvomno utrpela svobodnjaška stranka, ki ima v tovrstne tajne združbe vključenih veliko članov, med njimi pa so tudi številni, ki so jih imenovali v zvezno vlado, vključno s samim predsednikom stranke in podkanclerjem Heinzom-Christianom Strachejem ter prometnim ministrom in nekdanjim predsedniškim kandidatom Norbertom Hoferjem.
Strache je razburjeno javnost poskusil pomiriti tako, da je obljubil ustanovitev posebne zgodovinske komisije, ki bo preučila delovanje bratovščin in njihovo tradicionalno povezavo s članstvom njegove stranke. Ti so večinoma pripadniki »pangermanskih« nacionalističnih bratovščin, ki so nastala v času rojevanja Nemčije oziroma boja proti Napoleonu. Toda to niso edina študentska združenja, v katera so vključeni konservativni avstrijski politiki. Po nekaterih podatkih samo na Dunaju obstaja več kot sto različnih študentskih zvez.
Člani ljudske stranke si raje izbirajo katoliška združenja, ki jih sicer ne imenujejo bratovščine, a so to prav tako elitistični klubi, ki običajno ne sprejemajo ne žensk ne pripadnikov drugih veroizpovedi. Razlika med enimi in drugimi pa je pogosto tudi v tem, kako na zunaj izgledajo njihovi najbolj predani člani. Medtem ko so v »verskih« bratovščinah iniciacijski rituali običajno prepovedani, v številnih »posvetnih«" oziroma »patriotskih« bratovščinah postaneš pravi član šele takrat, ko to dokažeš z brazgotinami, ki si si jih prislužil v simboličnem dvoboju z meči. Članstva v tovrstnih »buschenschaftih«, kakor se po nemško pravi tem bratovščinam, se ne da skriti, saj se kaže na tvojem obrazu. Te združbe sprva niso bile tako rasistične in skrajno desničarske. Preden so našle svojega glavnega sovražnika v Judih, sta bila med njihovi člani celo Karl Marx in oče sodobnega političnega sionizma Theodor Herzl.
Tradicije takšnega povezovanja študentov ne poznajo le v Avstriji ali Nemčiji, kjer je še vedno okoli 2000 »burschenschaftov«, ki jim je glavni moto »Čast, svoboda, domovina« (Ehre, Freiheit, Vaterland). Obstajale so tudi drugod po Evropi, pravi razmah pa so doživela v ZDA, kjer so po univerzitetnih »kampusih« posejane stavbe, v katerih se zbirajo študentske bratovščine in sestrstva, ki svoja imena pišejo z grškimi črkami. Na drugi strani Atlantika, kjer vlada diktatura politične korektnosti, si tovrstna združenja ne morejo privoščiti tako odkritega rasizma ali antisemitizma kot precej bolj skrivnostne bratovščine na stari celini.
Sicer so si študentska združenja na obeh straneh Atlantskega oceana podobna v tem, da so neke vrste lobistične skupine, saj ostanejo njihovi člani v navezi in si pomagajo drug drugemu do konca svojega življenja. A ameriška, katerih delovanje je precej bolj javno, niso tako politična oziroma »ideološka« kot evropska. Pač pa imajo v ameriških bratovščinah, pa tudi v sestrstvih precej večje probleme z rituali vključevanja novih članov. Tam si ne iznakazijo obraza, da bi dokazali svojo neomajno pripadnost, ampak se morajo izkazati z bolj »vsakdanjimi« podvigi. Včasih v javnost zaide tudi kaka zgodba o spolnih izživljanjih, ki jih morajo pretrpeti bodoči člani, a daleč največji problem so običajno ogromne količine alkohola, ki jih morajo »zelenci« použiti, da jih ta združenja sprejmejo. To jim ne uspe vedno, pa čeprav zadovolijo pogoje. Doze žganih pijač, ki jih morajo zliti po grlu, da bi si prislužili članstvo v teh »grških« društvih, so namreč pogosto smrtne.
