Tiskane izdaje
Kakor je bilo takoj po zadnjem vrhu evropskega »vzhodnega partnerstva« v Rigi že zapisano na straneh Dela, ni bilo lahko najti zapisov, ki bi hvalili njegovo uspešnost. Celo ne na strani tistih na Zahodu, za katere se zdi, da od leta 2009, ko so si to ponujanje roke na nekdanji sovjetski vzhod izmislili kot odgovor na rusko-gruzinsko vojno, v tem tako imenovanem partnerstvu čedalje manj ponujajo. V evropski trdnjavi vedo le to, kar je odkrito izustila nemška kanclerka Angela Merkel: »Vzhodno partnerstvo ni del evropske širitvene politike. Ne smemo vzbujati lažnih upov.«
Navdušenja nad srečanjem v latvijski prestolnici ni bilo tudi med tistimi, ki so še pred kratkim gojili velike upe. Ukrajinski predsednik Petro Porošenko je še lani izjavil, da si po vsem tem nasilju v njegovi državi nihče ne bo drznil zapreti vrat Evropske unije pred Ukrajino. V Rigi državljanom Ukrajine (tako kot tudi ne Gruzije) niso niti odpravili evropskih vizumov, čeprav so jim to že bili obljubili, kaj šele da bi jim obljubili pristop do predora, na katerega koncu se svetlika članstvo v EU.
V britanski reviji Economist so že pred časom sarkastično ugotavljali, da si je EU na vzhodu namesto načrtovanega »obroča prijateljev« naredila »obroč ognja« in da je ukrajinski primer ironično razkril, da so evropsko politiko do soseščine v Moskvi precej bolj resno vzeli kakor v samem Bruslju. Zadnji vrh »vzhodnega partnerstva« je bil »nesmiselni dogodek brezglave organizacije, katere edini namen je razdeliti postkomunistično Evropo na Rusijo in na ‘Nerusijo'«, je riško srečanje označil Aleksandr Baunov z moskovskega centra Carnegie. Po njegovih besedah so se države, ki jih med seboj druži le to, da si vsaka zase hoče boljših povezav oziroma pravo poroko z EU, znašle v podobnem začaranem krogu kakor tista poštena dekleta, ki jim stalno obljubljajo zaroko, pa je nikoli ne dočakajo. Za urednika spletišča Carnegie.ru je »vzhodno partnerstvo« evropska potjomkinova vas, ki obstaja zgolj zaradi (delovnih mest evropskim birokratom in) »horror vacui«, strahu pred praznino. Te nikakor ne sme biti, ker jo lahko zapolni Rusija, razmišljajo v EU, zato je po njihovem »vzhodno partnerstvo«, čeprav nesmiselno, logično in nujno. A edino pravo in delujoče evropsko partnerstvo na vzhodu bi moralo vključevati prav Rusijo, zaključuje Baunov svoj komentar.
Evropska nepripravljenost, da bi »partnericam« na vzhodu ponudila vsaj upanje za evropsko članstvo nekoč v bolj ali manj opredeljeni bolj ali manj daljni prihodnosti, je po mnenju nekaterih analitikov razlog, da se celo v Gruziji, kjer je ljudstvo vedno podpiralo članstvo v EU in Natu, ohlaja proevropska vnema, čedalje več prebivalstva pa si želi boljših in tesnejših stikov z Rusijo. Nedavna javnomnenjska raziskava je pokazala, da se skoraj tretjina Gruzijcev zavzema za priključitev svoje države k novemu kremljevskemu projektu: evroazijski gospodarski in carinski uniji. A do tega preobrata ni prišlo zaradi povečane ljubezni do Rusov, saj se Gruzijci še vedno bojijo nevarnih severnih sosedov, trdi Ghia Nodia, nekdanji gruzinski minister za vzgojo in izobraževanje, ki zdaj v Tbilisiju vodi Kavkaški mirovni in razvojni inštitut. V gostujočem komentarju za ruski časnik v angleškem jeziku Moscow Times je zapisal, da njegove sonarodnjake vodi k takšnemu razmišljanju zlasti pragmatizem, skepticizem do članstva v EU pa narašča zaradi − Ukrajine. »Dejstvo je, da se je Ukrajina jasno odločila za EU in proti Rusiji − za kar je bila kaznovana. Rusija je aneksirala del njenega ozemlja, medtem ko je Evropa gledala,« piše Nodia. Ugotavlja, da se je EU pokazala kot šibka in neodločena, medtem ko se ruski predsednik Vladimir Putin ni obotavljal, da bi zaščitil to, kar on misli, da so strateški interesi njegove države. Po mnenju Nodie velika večina Gruzincev ve, da je Rusija grožnja in da podpora evroazijski uniji pomeni tudi klonitev pred političnim vplivom Moskve, »a je vseeno boljše nahraniti medveda, kot se sam z njim spoprijeti«.
