Blog pomagaj: Jezik naš državotvorni
sre, 29.11.2017, 15:00
Blog pomagaj: Jezik naš državotvorni

Določitev nacionalnega jezika nima zveze z jezikoslovno znanostjo; gre za temeljno ideološko vprašanje.

»Zakaj pa nisi napisala še črnogorski?« sem pred nekaj leti vprašal dunajsko prijateljico, ki se je že pred leti v avstrijsko prestolnico priselila iz naše nekdanje skupne države in se preživljala kot sodna prevajalka iz nemščine v srbohrvaščino (in obratno). Ko je Jugoslavija šla po gobe, je čez noč postala poliglotka. Prej je imela avstrijsko licenco zgolj za prevajanje enega jezika, potem pa je gospa iz nacionalno mešane družine razširila obseg svoje dejavnosti in na svojo vizitko zapisala, da je strokovnjakinja za kar tri jezike: hrvaščino, srbščino in bošnjaščino. Nekoč si za kaj takšnega potreboval dodatno univerzitetno izobrazbo, v jugoslovanskem primeru je zadostovala državljanska vojna.

Nerazgledanega oziroma neozaveščenega slovenskega laika, ki so ga v časih »enoumja« v osnovni šoli eno celo leto »posiljevali« z vodilnim jugoslovanskim jezikom srbohrvaščino, boste sicer težko prepričali, da ta pravzaprav sploh ni obstajal. Sploh če vam pokaže zdravstvena opozorila, ki jih zdaj v Bosni in Hercegovini v treh jezikih tiskajo na škatlice cigaret in se včasih dejansko razlikujejo le v tem, da je eno od njih napisano v cirilici. »A se tebi, ki si bil nekoč v tem jezikoslovnem 'fohu', ne zdi, da je med njimi manj razlike kot med britansko in ameriško angleščino?« me je pred kratkim vprašal eden od tovrstnih »jugonostalgikov«. »Lahko da imaš prav, toda dojemanje nacionalnega jezika nima nobene zveze z lingvistiko,« sem se izmotaval, ko sem mu poskušal po domače razložiti, da so se pred davnimi stoletji, ko se je iz neke zdaj beloruske pokrajine v naše konce priselilo tisto južnoslovansko pleme, njegovi pripadniki najbrž sporazumevali v skupnem jeziku. Šele čas, zgodovinske okoliščine, odmaknjenost drug od drugega, različni gospodarji in »ideološki aparati države« so privedli do tega, da imamo zdaj tudi Slovenci svoj nacionalni jezik. Tudi v sosednji Italiji je v času, ko jo je združeval Giuseppe Garibaldi, le peščica tamkajšnjih prebivalcev govorila jezik, ki mu zdaj pravimo italijanski. Da ne govorimo o kaki Franciji, ki ji je uspelo nacionalno poenotiti državo tako, da je nekoč neki ugledni zahodni zgodovinar zapisal, da Rusija dandanašnji ne bi imela nobenih problemov s svojo pokrajino Ukrajino, če bi bila do nje skozi zgodovino tako »prijazna«, kakor je bil Pariz do Normandije.

Večina evropskih nacij je že zdavnaj opravila proces vzpostavljanja nacionalnega jezika, kakršnega smo opazovali po razpadu naše skupne države, ki je imela prav na današnji dan svoj uradni rojstni dan. Celo v sami Hrvaški so se nekateri posmehovali nad »novorekom«, ki je po razglasitvi neodvisnosti preplavil javni diskurz. A tovrstno vzpostavljanje razlike je najbrž edini način za uspešno vzpostavitev nacionalne identite. »In čez leta, ko naju že dolgo ne bo več, se bodo jugoslovanski 'dialekti' že tako razlikovali med seboj, da ne bo nikomur niti padlo na pamet, da bi postavljal tako 'nesmiselna' vprašanja, kakor so ta tvoja, ki temeljijo na lingvističnem preučevanju napisov na cigaretah,« sem poskušal dopovedati znancu, a ga sodeč po njegovem zbegano porogljivem nasmešku na obrazu bržkone nisem prepričal.

Jezik je nevarna stvar, s katero se ne gre igrati. Moj pokojni oče je ponorel, če je samo slišal prelepi italijanski jezik, saj so ga fašistični učitelji v šoli brutalno pretepli, če se je med odmorom s sošolci pogovarjal v svojem maternem jeziku. Da omejevanje ali omejevanje uporabe jezika oziroma vsiljevanje nekega drugega oziroma »tujega« jezika nujno spremlja tudi uporaba nasilja, so »živ« dokaz tudi tiste čudne samooklicane »državne« tvorbe, ki so zrasle na postsovjetskih prostranstvih in jim pravimo »ozemlja zamrznjenega konflikta«. Upor v enem od zadnjih, ki se zdaj na jugovzhodu Ukrajine rojeva pred našimi očmi, se je dvignil prav zaradi tega, ker so kijevski »prevratniki« hoteli tamkajšnjim ruskogovorečim prebivalcem vsiliti en sam uradni jezik, ki jim sicer ni bil tako tuj, kakor je bila mojemu očetu italijanščina, a ukrajinščine v Donbasu za svoj materni jezik vsekakor niso imeli.

Tudi v Pridnestrju, ki ima status »zamrznjenega konflikta« že dolgih 27 let, so se bili uprli prav zaradi jezika, saj so se bali, da jim bodo nove demokratične moldavske oblasti najprej kot uradni jezik vsilile romunščino, potem pa bodo novonastalo neodvisno državo še priključile sosednji Romuniji. Jezik je še vedno najbolj pereč problem ne le v odnosih med Kišinjovom in Tiraspolom, temveč že vse od njene osamosvojitve zavira gradnjo nacionalne identitete te nekdanje sovjetske socialistične republike. V Moldaviji oziroma Moldovi se še zdaj niso odločili, ali je njihov nacionalni jezik moldavščina ali romunščina, med katerima je približno takšna razlika, kakršna je (bila nekoč) med hrvaščino in srbščino oziroma »bošnjaščino«.

Spori, ki se v Moldaviji vlečejo že od same razglasitve neodvisnosti, pričajo, da določitev nacionalnega jezika nima nobene zveze z jezikoslovno znanostjo, ampak gre za temeljno ideološko vprašanje. Moldavski »nacionalisti« so v deklaracijo o neodvisnosti zapisali, da je uradni jezik novorojene države romunski, a ko so nekaj let kasneje oblast spet prevzeli komunisti, so sprejeli novo ustavo, v kateri piše, da je nacionalni jezik v državi moldavščina. Čeprav je kasneje njihovo ustavno sodišče odločilo, da je deklaracija nad ustavo, v Moldaviji še vedno vlada prava zmeda, tako da so »prozahodne« stranke pred kratkim spet predlagale, naj obvelja že pred leti sprejeta odločitev ustavnega sodišča in da je treba z zakonom določiti, da je uradni jezik romunščina. Kar bi pomenilo, da je to, čemur pravimo moldavščina, zgolj romunski dialekt.

Na začetku tedna so mednarodni pogajalci, ki pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje (Ovse) rešujejo pridnestrsko krizo, na Dunaju optimistično razlagali o napredku, ki so ga bili dosegli. Res sta »sprti strani« podpisali nekaj sporazumov, ki bodo olajšali življenje prebivalcev na obeh bregovih Dnepra (in omogočili »čezmejno« poslovanje tamkajšnjih oligarhov). A do politične rešitve problema je še zelo zelo daleč, ena od ključnih preprek za sklenitev kakršnegakoli resnejšega dogovora pa je ravno vprašanje jezika. V sovjetskih časih je bil uradni jezik v republiki moldavščina, ki so jo pisali v cirilici, po osamosvojitvi pa so se v Kišinjovu odločili, da bodo prešli na latinico ne glede na to, da se jim o imenu jezika ni uspelo poenotiti. V Pridnestrju so ostali pri starem. Tam imajo kar tri uradne jezike, ki jih še vedno pišejo v cirilici: moldavščino, ruščino in ukrajinščino.

Zdaj so v Kišinjovu po dolgih letih le pripravili predlog, kako bi po mirni poti priključili uporniško ozemlje, ki je v očeh mednarodne skupnosti tako ali tako njihovo. A v predlogu, ki ga v bližnji prihodnosti nameravajo predstaviti preostalim članicam Ovseja, med drugim piše tudi, da bo tudi v Pridnestrju, ki mu obljubljajo celo nekaj avtonomije, uradni jezik romunščina. Še preden so včeraj te podrobnosti pricurljale v javnost, je predsednik samorazglašene republike Vadim Krasnoselski odločno zavrnil možnost o reintegraciji Pridnestrja. Kot glavni razlog pa je v intervjuju za ruski časnik Izvestja navedel prav pobudo vladajoče moldavske stranke, da bi morali uradni jezik v Moldaviji imenovati romunščina.

»Naša država se imenuje Pridnestrska moldavska republika. To je ozemlje, kjer so se ohranili moldavski etnos, kultura in pismenost. V veliki meri sem predsednik Moldavcev. Vse je povezano z jezikom. Če ne bi bilo Pridnestrja, Moldavcev že ne bi bilo več na zemljevidu sveta,« je Krasnoselski povedal na začetku tedna. Po njegovih besedah je vztrajanje Kišinjova pri jezikovnem vprašanju »neperspektivno« in »napačno«. »A to je njihova izbira. Te stvari seveda oddaljujejo rešitev pridnestrskega vprašanja. Kakor kaže, imajo oni romunski, mi pa moldavski jezik. S tem sami dokazujejo, da smo si med seboj različni,« je dodal voditelj republike in napovedal, da se bo Pridnestrje raje osredotočilo na zagotovitev mednarodnega priznanja. Doslej so njegovo republiko »mednarodno« priznale zgolj podobne samorazglašene države: »gruzijski« Abhazija in Južna Osetija ter »azerbajdžanski« Gornji Karabah.



Blog pomagaj: Jezik naš državotvorni

Večina evropskih nacij je že opravila proces vzpostavljanja nacionalnega jezika, kakršnega smo opazovali po razpadu naše skupne države. Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor