Tiskane izdaje
Katalonijo so v zadnjih dneh velikokrat primerjali s Slovenijo in njenim »bojem« za samostojnost, v Madridu pa so se celo bali, da utegne uradna Ljubljana priznati stremljenja »španskih separatistov«. Njihov strah je bil seveda enako neupravičen kakor pobožne želje nekaterih Kataloncev, da bodo v nekdanji jugoslovanski republiki zdaj solidarnostno podprli nek drug narod, ki bi hotel tudi sam uresničiti svoje »tisočletne sanje«. Pa ni razlog zgolj v tem, ker bi bili Slovenci podobni tistim migrantom, ki potem, ko jih sprejmejo v novi državi, takoj začnejo kričati, da je treba zapreti meje, ker nas bodo sicer ti prišleki preplavili. Katalonija pač ni Slovenija. Živimo v času svetosti nacionalnih držav, Katalonci pa na žalost (ali srečo) niso imeli svojega Edvarda Kardelja, ki bi znal v ustavo »naddržave« podtakniti temelje njene bodoče suverenosti.
»Katalonija je Španija,« so pred dnevi na množičnih protestih v Barceloni vzklikali tisti, ki niso za njeno neodvisnost. Za marsikoga, ki se še spomni, kaj se je dogajalo na območju, ki je bilo nekoč naša skupna država, je bilo to podobno shodom, na katerih so odmevali vzkliki »Kosovo je Srbija«. Tako meni tudi politični filozof Ljubomir Bratić, ki na Dunaju preučuje migracije in fenomen »gastrbajterstva«. »Katalonija je Kosovo,« mi je dejal pred dnevi. Ko sem ga podražil, če citira predsednika Ruske federacije, je bil zgolj začuden, ker tako kot večina prebivalcev zahodne civilizacije, ki so obsojeni na spremljanje naših sredstev za množično »informiranje«, ni bil obveščen o nedavnih, nikakor ne neumnih izjavah Vladimirja Putina, ki je to, kar se je zgodilo z nekdanjo srbsko avtonomno pokrajino, primerjal s Pandorino skrinjico.
Ne le da si na Zahodu zatiskamo oči pred tem, kakšne dolgoročne posledice še utegne povzročiti kosovski precedent. O tem, kako je bilo priznanje neodvisnosti Kosova utemeljeno, nas prepričujejo politiki, zahodni strokovnjaki za mednarodno pravo pa pišejo doktorate, da bi nam razložili, zakaj da je bila nujno potrebna ta izjema, s katero so naredili tako pomembno razpoko v zapovedano neoskrunljivost nacionalne države. Duh je s tem ušel iz skrinjice, pa naj se zagovorniki humanitarnih intervencij še tako trudijo, da bi izračunali, kolikšno mora biti nasilje nad prebivalstvom neke regije, da si ta zasluži odcepitev in »mednarodno« priznanje. Povedano z aktualnim besednjakom: koliko Kurdov bodo še morali pobiti v vseh štirih državah, v katerih so zdaj po zaslugi zahodnih kolonialistov prisiljeni živeti, da si bodo prislužili to, kar smo blagovolili podeliti kosovskim Albancem?
Na žalost je v tej geopolitični igri nekdanjih kolonialistov, ki so izvorni krivci za večino sedanjih najhujših konfliktov po svetu, najpomembnejši kriterij ta, ali gre za »naše« ali »nenaše« oziroma "naše nasprotnike«. Stara je že zgodba o tem, zakaj je nek Vzhodni Timor, ki je imel prave, zahodne zaveznike, zdaj neodvisna država, Zahodna Sahara, kjer so naredili napako, da so hoteli skleniti prijateljstvo z zdaj že propadlo Sovjetsko zvezo, pa je še vedno eno samo veliko, od celega sveta pozabljeno koncentracijsko taborišče. A ni treba iti tako daleč tako v prostoru in času, vse do 70. let prejšnjega stoletja, ko »smo« obema prej omenjenima ozemljema obljubili to, kar »smo« dali nekdanji srbski avtonomni pokrajini. Učinke kosovske »Pandorine skrinjice« bodo čutili tudi v nam bližnji Moldaviji, kjer imajo Pridnestrovje, Ukrajini, kjer nimajo več Krima, Donbas pa tudi utegnejo dejansko izgubiti, Gruziji, ki ima »samo« dva »Kosova« (Abhazijo in Južno Osetijo) ter sosednjima Armeniji in Azerbajdžanu, ki sta še vedno v vojni za svoje »Kosovo«: Gornji Karabah.
Jugoslavija je res bila »velika« država, vsaj kar zadeva primerjav, ki jih je mogoče uporabiti na mednarodnem prizorišču. Po svetu obstaja malo ozemelj, ki je imelo podobno srečo kakor Slovenija, takšnih primerov,kakor je Kosovo, pa mrgoli. Tudi načine »reševanja« tovrstnih problemov so »iznašli« na Balkanu. Eden je »hrvaški«, s katerim kot kaka nevihta s silo uničiš nezaželeno avtonomijo, če ta nima dovolj močnih mednarodnih podpornikov. Drugi je »srbski«: ko molče poklekneš pred velikimi zahodnjaki, se jim pridružiš za skupno mizo, s katere ti je obljubljeno nekaj drobtinic - in se vdaš v usodo oziroma zakonu močnejšega.
