Tiskane izdaje
Nemški novinar in karikaturist Tex Rubinovitz, ki že več kot 30 let živi v avstrijski prestolnici, ni razkril nič kaj pretresljivo novega, ko je v dunajskem tedniku Falter pred kratkim zapisal, da je Evrovizija v vseh svojih 60 letih obstoja ostala nekakšno srečanje fosilov, ki že ves ta čas preigravajo iste glasbene vzorce, narejene posebej za to prireditev. Skupna značilnost evrovizijskih pesmi je po njegovem mnenju ta, da je na vseh zapisan enak rok trajanja: uporabiti najkasneje en dan po evrovizijskem finalu. Kakor so pokazali pogovori v avstrijskih medijih, temu pritrjujejo celo nekateri dolgoletni privrženci, a jim to ne preprečuje, da ne bi še vedno zvesto sledili evrovizijskemu spektaklu. Ta je kljub očitkom o preigravanju vedno istih zlajnanih viž nadvse priljubljen, saj ga gleda skoraj dvakrat več ljudi kot razvpiti finale ameriškega nogometa Superbowl, kakor na ameriškem spletišču Salon v svojem blogu, ki ga je poslal iz Slovenije, ugotavlja profesor Noah Charney.
Za avstralskega zgodovinarja Deana Vuletica, ki je na newyorški univerzi Columbia doktoriral iz jugoslovanske popularne glasbe in njenega vpliva na politiko, je evrovizijsko tekmovanje tako pomembno, da mu je v zadnjem času v celoti posvetil svojo znanstveno kariero. Sin hrvaških izseljencev o tem, kakšno družbenopolitično vlogo je izbor »najboljše« evropske pesmi odigral na stari celini, piše knjigo in predava kot gostujoči profesor na oddelku za vzhodnoevropsko zgodovino na dunajski univerzi. Na prvi pogled se zdi, da je precej nesmiselno raziskovati politični vpliv prireditve, ki ima v svojem statutu zapisano prepoved »besedil, gest in govorov politične ali podobne narave«. Toda ne le da so ta pravila zelo ohlapna, kar dokazuje že letošnja popevka, ki nasprotuje zanikanju turškega genocida nad Armenci, pomembnejša kot »politične« vsebine samih pesmi, je »geostrateška« razsežnost tega tekmovanja, ki je v času hladne vojne nastalo v zahodnem delu stare celine. Zato je tudi sovjetski blok imel svoje različice tovrstnega ustvarjanja poenotenega ljudskega melosa, kakor sta bila najprej Sopot na Poljskem, potem pa Intervidenje, kakor so po rusko rekli tekmovanju nekdanje vzhodne različice zahodnoevropske Evrovizije. V tej je bila v času hladne vojne edina socialistična bela vrana Jugoslavija, ki se je prireditvi priključila pet let po njenem rojstvu.
Evrovizijskega popevkarskega tekmovanja niso zahodne države izkoriščale le za pošiljanje političnih sporočil na drugo stran železne zavese, kakor je to storila Avstrija že v času praške pomladi leta 1968, ko jo je na tekmovanju predstavljal češki pevec Karel Gott. Sedanja gostiteljica prireditve je nastopila še bolj odločno leto kasneje, ko v znak protesta proti fašistični diktaturi generala Franca ni poslala svojih predstavnikov v Španijo. Geopolitični odnosi pač vplivajo tudi na to prireditev, ki kljub svojemu imenu ni nikakor omejena le na staro celino, kar dokazuje tudi letošnji prvi nastop predstavnikov Avstralije, ki je prav tako članica združenja evropskih radiotelevizij. V EBU ni le Izrael, ki vneto nastopa na Evroviziji, v njej so tudi vse sredozemske države, vključno z arabskimi državami v Severni Afriki. Na Evroviziji se je od njih le enkrat, leta 1980, pojavilo Maroko, ostale pa zaradi Izraela niso le bojkotirale same prireditve, ampak so celo cenzurirale nastope izraelskih predstavnikov. Leta 1978 je v Parizu s skladbo A-Ba-Ni-Bi nastopil izraelski pevec Izhar Cohen s skupino Alphabeta, česar jordanska televizija sploh ni pokazala, saj je med njihovim nastopom zaustavila prenos, gledalci pa so si namesto izvajalcev lahko ta čas ogledovali fotografije cvetlic. Ko je postajalo jasno, da bodo Izraelci osvojili prvo mesto, so predvajanje povsem prekinili in svojemu občinstvu povedali, da so zmagali drugouvrščeni Belgijci.
Orožje, ki je vsaj tako močno kot bojkot, je udeležba. Ukrajinska predstavnica je pred 11 leti zmagala prav v času njihove oranžne revolucije, ki so jo naslednje leto na osrednji prireditvi v Kijevu še vedno »prodajali« s svojo izbrano skladbo, neuradno himno takratnega »majdana«: Razom nas bahato (Skupaj smo močni). Letos Ukrajine ni na Dunaju. Iz Kijeva so sporočili, da se udeležbi odpovedujejo zaradi financ in kriznega stanja v državi. Denar, ki bi ga morali plačati za udeležbo, je bil letos razlog tudi za to, da na prireditvi ni Hrvaške, ki ji po vstopu v Evropsko unijo ni potrebna več tovrstna evropska promocija in krepitev nacionalne evforije.
Odnosi z Brusljem so eden od razlogov, da na Evroviziji ne nastopa več Turčija, ki je ustanovila svojo različico popevkarskega tekmovanja Türkvizyon, na kateri poleg turških nastopajo še predstavniki Kazahstana, Kirgizije, ruskih republik Kabardino-Balkarije in Tatarstana ter avtonomne pokrajine v Moldovi Gagauzije. Lani je zmaga »ženske z brado« Konchite Wurst povzročila veliko homofobičnega zgražanja v Rusiji, pa tudi na Poljskem ali v Moldovi, kjer so nekateri Avstrijo celo razglasili za »Končitistan«. V Moskvi so najprej nekateri pozivali k prekinitvi sodelovanja in ponovni ustanovitvi mednarodnega popevkarskega tekmovanja svojega interesnega bloka, a so se kasneje temu razmišljanju odpovedali.
Drugi pomembni razlog, zaradi katerega na Evroviziji ni več Turkov, je njihovo nasprotovanje pravilu, po katerem imajo predstavniki »velike peterice« držav, ki največ prispevajo v EBU (Francija, Italija, Nemčija, Španija in Velika Britanija) poseben, V.I.P., status in se jim za nastop na končni prireditvi sploh ni treba pomeriti na polfinalnih predtekmovanjih. Da to ni všeč tudi drugim, so pokazali tudi nekateri ogorčeni vzkliki in žvižgi med mednarodno druščino, ki je v torek zvečer pred dunajsko mestno hišo »v živo« spremljala prvo polfinalno tekmovanje in so na koncu poleg tistih pesmi, ki so si vstop v finale dejansko zaslužili, pokazali še tiste, ki so jim vstop prislužili prispevki njihovih držav. Kakor pravi uradni slogan letošnje prireditve, veliki spektakel na Dunaju »gradi mostove«. Bati se je le, da so na njih postavili tudi poseben prehitevalni pas, po katerem se lahko vozijo le predstavniki evrovizijskih »stalnih članic varnostnega sveta«.
