Tiskane izdaje
Pišoč za bralstvo iz Slovenije, kjer v četrtem največjem mestu s kakimi 55.000 prebivalci zavlada »obsedno stanje«, ker jim hočejo v tamkajšnjem dijaškem domu namestiti smešnega pol ducata (v prevodu: šest, 6!) begunskih otrok, mlajših od 15 let, ki so se v deželi na sončni strani Alp znašli brez staršev, ni lahko biti kritičen do čedalje bolj obupanih, protislovnih ali celo mednarodnopravno spornih poskusov reševanja tega, kar smo poimenovali begunska kriza, v takšnih državah, kakor je sosednja Avstrija, kamor se je lani zateklo toliko prosilcev za azil, da bi jih po besedah avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna morala celotna Evropska unija sprejeti kar 2,5 milijona, če bi primerljivo s številom avstrijskega prebivalstva hotela slediti zgledu severne sosede. To je poučna statistična primerjava socialdemokratskega politika, ki se iz enega najbolj gorečih javnih nasprotnikov madžarskega ograjevanja počasi (in v veliko zabavo oblasti v Budimpešti) spreminja v podobnega »ograjevalca« kot njegov konservativni budimpeški kolega Viktor Orbán. Njegovo državo pa zdaj tako kot Madžarsko v Bruslju obtožujejo, da so njeni solistični ukrepi za preprečevanje sprejema oziroma omejevanje števila sprejetih prosilcev za azil v nasprotju s temeljnimi evropskimi in mednarodnimi listinami o človekovih pravicah.
Še ena podobnost se v zadnjem času kaže, a ne le med politikama držav, ki sta nekoč tvorili ključni del velike avstro-ogrske monarhije. Namesto enotne evropske politike do pribežnikov zdaj nastajajo različne interesne skupine držav, ki poskušajo po svoje reševati ključne skupne probleme.
Višegrajska skupina, v kateri so poleg Madžarske še Češka, Poljska in Slovaška, je sicer nastala že prej in zaradi drugih »lobističnih« razlogov, a od izbruha begunske krize se zdi, da je njen edini raison d'etre zavračanje sprejemanja pribežnikov. A tudi v zahodnem delu nekdanjega avstro-ogrskega »k.u.k.« se je zbrala podobna interesna skupina, v katero so vključene države, ki so se znašle vzdolž balkanske poti. Sklic te »balkanske konference«, na katero prve postaje, Grčije, sploh niso povabili, je še en dokaz, kako se obrača politika severne sosede. Kancler Faymann je bil še donedavna pobudnik »mini vrhov« tistih držav, ki spadajo v koalicijo »voljnih« oziroma privrženk politike gostoljubja do beguncev, potem pa represivna ministra iz njegove vlade na Dunaj povabita svoje kolege iz drugačne koalicije »voljnih« (tistih, ki bi radi čim prej zaustavili pritok prosilcev za azil).
Begunska kriza je povzročila tudi krizo v avstrijski vladajoči rdeče-črni koaliciji, v kateri so izjave »jastrebov« iz ljudske stranke dolgo časa blažili bolj umirjeni glasovi socialdemokratskih »golobic«. Zadnjič mi nekajkrat boljša poznavalka avstrijskih notranjih razmer postavila testno vprašanje, zakaj avstrijski mediji v vsakem poročilu vedno znova poudarjajo, iz katere stranke prihaja kak minister, vključno s predsednikom vlade. Priznati moram, da je tudi mene, ki sem se s tem koncem sveta začel zares ukvarjati šele pred kratkim, sprva to res čudilo. A z izbruhom begunske krize je postalo jasno, da ne le Evropska unija, ampak že sama Avstrija sploh nima enotne vladne politike do tega problema. Zato je za avstrijske kolege najlažji način, da se izognejo večnemu ponavljanju tega osnovnega dejstva, ta, da vedno zapišejo strankarsko pripadnost člana vlade, saj s tem jasno povedo, da izraža politiko svoje stranke, ne pa nujno tudi vlade. To se je najlepše pokazalo prejšnji teden, ko je notranja ministrica Johanna Mikl-Leitner, ki prihaja iz ljudske stranke, na nemški televiziji vehementno trdila, da Avstrija po tem, ko bo zapolnjena načrtovana kvota, ne bo sprejela več niti enega prosilca za azil. Potem pa dva dni za tem pred kamere stopi socialdemokratski kancler Faymann, ki kot »enak med enakimi« formalno sploh ni nadrejen svojim ministrom, in razloži, da sploh še ne vedo, kaj bodo storili, ko bo dosežena zgornja meja. O tem namreč še možuje posebna ekspertna skupina, ki jo je vlada najela, da jim pove, kako zapreti meje, ne da bi kršili mednarodno zakonodajo.
A dlje ko se vleče nesposobnost Evropske unije, da bi našla skupno pot za reševanje težav, ki nikakor ne bodo izginile, bolj se manjšajo tudi razlike v pogledih znotraj vladajoče avstrijske koalicije. Socialdemokratskim golobicam rastejo kremplji in se počasi preobražajo v ujede. Če bo še dolgo trajalo, mogoče avstrijskim kolegom, vsaj takrat ko bodo poročali o reševanju begunske krize, ne bo treba več vedno znova k imenu ministrov pripisati tudi strankarsko pripadnost.
