Tiskane izdaje
To je bil v zadnjem času že drugi obupani poskus republikanske »opozicije«, da bi zminirala poskuse »mednarodne« skupnosti, ki se zadnje leto pod taktirko ameriške demokratske administracije trudi s Teheranom skleniti nekakšen dogovor, ki bi preprečil to, kar tudi sam Iran stalno ponavlja, da nima nikakršnega namena narediti: izdelavo iranske jedrske bombe. Pri prvem poskusu je republikancem, ki so letos prevzeli oblast v obeh domovih ameriškega kongresa, pred kratkim pomagal celo izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je navkljub nasprotovanju Bele hiše pripotoval v Washington, kjer je v svečanem govoru pred predstavniki ljudstva sporazum, ki ga pripravlja njihova administracija, razglasil za »slabega«, saj da vodi k legalni jedrski oborožitvi islamskega režima v Teheranu.
Nekoč so se na drugi strani luže posmehovali, da ne vedo, koga naj pokličejo, če hočejo govoriti z »Evropo«, zdaj bi jim lahko mednarodna skupnost vprašanje vrnila: kdo je tisti, ki določa uradno ameriško zunanjo politiko, predstavniki legalno izvoljene izvršilne oblasti ali njihovi enako zakonito izbrani kolegi v zakonodajni oblasti? Kako bi teoretično moralo biti povsem razumljivo, da ameriške notranjepolitične igrice nimajo nobenega vpliva na veljavnost mednarodnih sporazumov, ki jih sklenejo njihovi predstavniki izvršilne oblasti, je v mednarodnem pravu ne pretirano podkovane republikanske senatorje, ki so iranskim voditeljem napisali, da »nemara ne razumejo najbolje našega ustavnega sistema«, poučil iranski zunanji minister Mohamad Džavad Zarif. A »praktično« so imeli prav predstavniki ameriške »opozicije«, ki so Teheran opozorili, da bodo ostali na položajih še dolgo po tem, ko se bo moral januarja 2017 Obama posloviti od Bele hiše. Tudi če za sprejetje jedrskega sporazuma z Iranom ni potrebna ratifikacija v kongresu, kakor trdijo nekateri ameriški ustavni pravniki, bodo vladajoči republikanci v njem naredili vse, da bi ga prek sprejemanja drugih zakonov ali omejevanja sredstev onemogočili.
Ameriška notranjepolitična borba, ki se odvija na mednarodnem prizorišču, ne poraja le vprašanj o učinkovitosti in zlasti kredibilnosti predsedniškega sistema, v katerem se kaj lahko pripeti, da se stranka »predsednika vlade« znajde v parlamentarni »opoziciji«. Po mnenju nekaterih liberalnih ameriških komentatorjev je izraz »izdajalci«, s katerim so v rumenjaškem newyorškem dnevniku označili republikanske podpisnike pisma iranskemu vodstvu, povsem upravičen.
»Spodkopavate našega vrhovnega poveljnika, medtem ko krepite ajatole,« je svoje politične nasprotnike obtožil vodja demokratskih senatorjev Harry Reid. Tudi dolgoletni preučevalec ameriškega kongresa Norm Ornstein s konservativnega mnenjskega središča Ameriški podjetniški inštitut (AEI) pravi, da se kaj takšnega v zgodovini še ni pripetilo. Po njegovih besedah so ameriški politiki proti svojim političnim nasprotnikom že rovarili na mednarodnem prizorišču, najbolj razvpit primer, ki je prišel šele nedavno v javnost, pa se je zgodil leta 1968, ko je Richard Nixon med predvolilno tekmo z obljubami, da bodo pod njegovo oblastjo povlekli boljši izkupiček, južnovietnamske oblasti prepričal, da so zavlačevale s pogajanji in dejansko zablokirale mirovni sporazum, ki ga je pripravljala odhajajoča administracija Lyndona Johnsona. Ta je v zasebnih pogovorih, ki so jih objavili šele pred par leti, Nixona obtožil »izdaje« in ukazal, da mu - nezakonito - prisluškujejo. Toda ti primeri iz zgodovine so zgolj »prekrški« v primerjavi s sedanjim pisanjem republikanskih senatorjev, ki po mnenju Ornsteina sodi med »kazniva dejanja«.
Komentatorji so že med škandalom, ki ga je povzročilo republikansko »nespodobno« povabilo Netanjahuju, ugotavljali, da bi lahko njegovega gostitelja, predsednika predstavniškega doma Johna Boehnerja, vsaj teoretično tudi kazensko preganjali. Lahko bi ga obtožili, da spodbuja k prevratništvu, saj je omogočil tujemu voditelju, da pozove predstavnike ameriškega ljudstva, naj se uprejo svojim oblastem. Še lažje pa bi ga obtožili po tako imenovanem Loganovem zakonu iz leta 1799, ki ameriškim državljanom prepoveduje neavtorizirano pogovarjanje s predstavniki tujih oblasti. »Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi (nekdanja demokratska kongresna voditeljica) Nancy Pelosi leta 2002 v kongres povabila Sadama Huseina?« so se vprašali v uvodniku enega od liberalnih ameriških mnenjskih spletišč.
Družbeno-politični sistem v ZDA pogosto uprizarja takšne burke, da bi resni medij, ki bi hotel svoje občinstvo dejansko obveščati, kaj se dogaja tako na odru kot v zakulisju »največje demokracije na svetu«, za poročevalca v Washington poslati takšnega mojstra pisane besede, kakor je bil Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan po imenu Molière. Bogatejše medijske hiše pa bi si morale privoščiti kar celo raziskovalno moštvo tovrstnih političnih analitikov, kot so nekoč blesteli v slavnem britanskem »think tanku« Monty Python. Mogoče bi nas šele poskus takšnega globalnega razsvetljenstva odrešil našega slepega zaupanja v dobre namene tega burkaškega režima, s katerim si tlakujemo pot v našo skupno »lepšo« prihodnost.
