Tiskane izdaje
Ubogi Poljaki. Če se bo vse, kar o tem, kaj jim počnejo njihove nove skrajno desne oblasti, pišejo liberalni komentatorji v vplivnih zahodnih medijih, vsaj delno uresničilo, potem jim trda prede. Stranka Zakon in pravičnost, ki jo iz ozadja vodi razvpiti Jarosław Kaczyński, »uničuje stebre poljske demokracije«, je prepričan britanski strokovnjak za vzhodna vprašanja Timothy Garton Ash, uredništvo ameriškega časnika New York Times pa novi poljski vladi sporoča, da je njena odpoved temeljnim vrednotam liberalne demokracije smešna in obsojanja vredna. Obračun z ustavnim sodiščem in zakonodajno spremembo javnih medijev v državne, ki si ju je privoščila nova oblast v Varšavi, je predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz označil za »nevarno putinizacijo evropske politike«, Bruselj je začel uradno preverjati, kaj se na Poljskem dogaja s pravno državo, tisti, ki Unijo krivijo, ker ni podobnih postopkov sprožila že v primeru Madžarske, pa upravičeno govorijo o »orbanizaciji« Poljske.
Veliko besed, iz katerih pa se bo le malo izleglo, priznavajo tudi največji kritiki novih poljskih »revolucionarjev«. Ne le da so iz ust novim poljskim oblastem ideološko sorodnih evropskih voditeljev, kakor je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, takoj privrele spravljive besede o dialogu z Varšavo. Tudi evropski mehanizmi za pokoritev uporne članice so še nepreizkušeni. A tudi če bi delovali, je tisti, ki se jim je že neopravičeno izmuznil, madžarski premier Viktor Orbán, nemudoma napovedal, da bo njegova država z vetom zablokirala kakršne koli sankcije proti ideološko bratski državi in sestri iz višegrajske skupine. Nič nepričakovanega. Kar nekaj analitikov je opozorilo, da se Zakon in pravičnost zgolj zgleduje po tem, kar je v zadnjih letih že (nekaznovano) na Madžarskem storila Orbánova stranka Fidesz.
Najhujša kazen, ki lahko doleti Poljake, ker so na lanskih parlamentarnih volitvah v tako velikem številu podprli Zakon in pravičnost, je, da ne bodo smeli sodelovati na evrovizijskem izboru popevke. To vsako leto pripravlja Evropska zveza radiotelevizij (EBU), v katero so združene javne televizije iz 56 držav, po zadnjih spremembah poljske zakonodaje, ki so njihovo nacionalko »podržavile« in jo kadrovsko podredile oblastem, pa je vprašanje, ali si poljska televizija še zasluži status javnega medija. Če bodo v EBU ugotovili, da si ne, bo letela iz zveze ... in s tekmovanja Eurosong. »Če kršijo pravila EBU, bomo imeli z njimi težave,« je pred dnevi napovedal predsednik EBU Jean-Paul Phillipot.
Najbrž bo na Poljskem kdo celo obžaloval, če se zgodi, da njegovega državnega predstavnika ne bodo spustili na vseevropski festival viž in napevov. Ni pa nujno, da bodo takšno morebitno odločitev EBU objokovali tudi novi poljski oblastniki. Politik Jacek Kurski, ki so ga takoj po spremembi zakona nastavili za novega direktorja Televizije Poljska, je pred dvema letoma, ko je prvo mesto na Eurosongu osvojila Conchita Wurst, zmagovalko označil za »homo-neznano«, njeno zmago pa za »kulturno agresijo z Zahoda«. »Popravili bomo Poljsko,« je pred dnevi svojim privržencem obljubil Kaczyński. To je doslej osem let »kvarila« od sedanjih oblastnikov malce manj desničarska stranka Državljanska platforma, ki pa je po besedah novega zunanjega ministra Witolda Waszczkowskega »izvajala levičarski program«. Prej je bil na Poljskem, kakor je prvi človek poljske diplomacije povedal za nemški časnik Bild, »ves svet videti kot v kakem marksističnem modelu, po katerem se mora vse razvijati v eno smer: novo mešanico kultur in ras, svet, v katerem živijo kolesarji in vegetarijanci, ki uporabljajo zgolj obnovljivo energijo in se borijo proti vsem vrstam religije«. Nova Poljska, ki je temu zahodnemu liberalizmu pokazala zobe, najbrž ne bo pretakala silnih solz, če ne bo več smela nastopati na tisti evropski, »moralno sprevrženi« popevkijadi.
