Tiskane izdaje
Početje severne sosede je lep primer, kako se rojeva »skupno« evropsko reševanje težav, ki jih je povzročil množični prihod prebežnikov. »Učinek domin« se ne kaže le v tem, da tudi v Avstriji begunsko vprašanje postaja čedalje bolj varnostni problem, proti kateremu se je treba boriti s fizičnimi ovirami in zakonskimi zidovi, tudi argumentacije, ki spremljajo te »zasilne« ukrepe, so takšne, kot da bi prihajale iz ust madžarskih politikov, ki so bili postavljanje svojih ograj utemeljevali, češ da jih je v to prisilil neobstoj enotne politike Evropske unije. To seveda drži, saj enotnega evropskega pristopa doslej res ni bilo. A to je le del resnice. Če EU že ni »ena«, je pa vsaj vsota svojih elementov. Na koncu bo namreč skupno evropsko politiko ustvaril prav skupek teh solističnih ukrepov po madžarskem vzorcu, ki jih zdaj hitijo uvajati preostale članice EU.
Lani so v nekdaj precej branem tedniku Time za osebnost leta razglasili nemško kanclerko Angelo Merkel. Njena politika odprtih vrat in gostoljubje do pribežnikov sta vsekakor zaznamovala minulo leto. A napovedi za letos obetajo drugačne čase, takšne, da bodo morali pri tej ameriški reviji na koncu leta resno razmisliti, ali ne bi za prvega človeka to pot nominirali madžarskega premiera Viktorja Orbána. Čedalje bolj se namreč zdi, da njegova politika in način njenega izvajanja izpodrivata »zastareli« pristop njegove nemške kolegice.
Nič čudnega torej, da je danes vodja avstrijskih svobodnjakov Heinz-Christian Strache madžarskega voditelja postavil za zgled, kako bi morali po vsej Evropi reševati problem s temi »nezakonitimi sprehajalci«. Če bi bile zvezne parlamentarne volitve danes, ne pa šele čez dobri dve leti, bi opozicijska stranka politika, ki bi v trenutku zaprl avstrijske meje za vse prebežnike, prepričljivo zmagala. Tega se dobro zavedajo tudi v vladajoči koaliciji med socialdemokrati in ljudsko stranko, ki si podobno, kot se na evropski ravni »trudijo« nacionalne države, »želi« postaviti »enotno« priseljensko politiko, ki pa mora za potrebe po javnomnenjskih raziskavah sodeč precej ksenofobičnih Avstrijcev tudi dajati vsaj vtis »ostrine« in »odločnosti«. Pomembno je, da odločne besede mogočno zadonijo v javnosti, pa čeprav nobena od govorečih glav ne ve točno, kako bodo v skladu z mednarodnim pravom zares zaustavili pritok beguncev, ko bo zapolnjena njihova umetno postavljena »zgornja meja«, ali kdaj bodo dejansko sprejeli ukrepe, ki so jih že večkrat napovedali. Skoraj smešno je že bilo včeraj, ko so z vlade sporočili vročo novico, da Avstrija zaostruje azilno zakonodajo, potem pa človek po poslušanju odločnih besed končno poenotenih socialdemokratskih in ljudskih vladarjev ugotovi, da zgolj ponavljajo napovedi o prav tako poenotenih ukrepih, ki so jih bili obljubili že lani oktobra.
Tako kot v kaki »ksenofobični« Madžarski ali Slovaški je tudi v Avstriji ugajanje domači javnosti dejansko vodilo nacionalnih priseljenskih politik, ki bodo na koncu ustvarile »enotni« evropski pristop. Le da je avstrijska posebnost ta, da z Dunaja ves čas potihoma škilijo proti Berlinu in čakajo na namige velikega nemškega brata, hkrati pa je že avstrijska »lokalna« vladna politika približno toliko poenotena kot »globalna« vseevropska. V vladni koaliciji se jim še danes, en teden po tem, ko so v prestolnici predstavili sklepe »vrha« nacionalnih in regionalnih voditeljev o begunski problematiki, ni uspelo dogovoriti, kaj so se bili dejansko dogovorili.
A te strankarske burke se ne dogajajo le v avstrijski notranji politiki, kolikor seveda uvajanje protipriseljenskih ukrepov ene od članic EU sploh še lahko šteje za domače zadeve. Pred dnevi je avstrijska notranja ministrica Johanna Mikl-Leitner, ki prihaja iz ljudske stranke, zagrozila Grčiji, da bo letela iz schengenskega sporazuma, če ne bo zagotovila nadzora nad svojimi mejami. Takoj so se odzvali njeni socialdemokratski »kolegi«, ki so odločno izjavili, da so kategorično proti izobčenju Grkov iz evropskega območja prostega gibanja ljudi. Upati je, da bodo ostali enotni vsaj glede zunanjih sovražnikov: migrantov in brezglavega Bruslja, ki je seveda kriv za vso pričujočo zmedo.
