Tiskane izdaje
Ni nujno, da je nekdo popolni norec, če vam povsem resno razlaga, da si bodo po zgledu na Rusijo, ki si je že »vrnila« svoj nekdanji polotok Krim, nekaj podobnega na Madžarskem zaželeli v Zakarpatju, v Romuniji v Bukovini, na Poljskem pa v Volinjski regiji.
V poljskem časniku Gazeta Wyborcza so pred dnevi objavili zanimiv pogovor z zgodovinarko Marto Studenno-Skrukwo z Inštituta za vzhodne študije pri univerzi v Poznanju (original je treba plačati, ruski prevod pa je brezplačen). V njem strokovnjakinja za regionalno osamozaveščanje prebivalcev nekdanjega sovjetskega prostranstva seže onstran običajnih stereotipov o dogajanju v Ukrajini, s katerimi raznorazni »strokovnjaki« zgolj reciklirajo to, kar se sredi nove hladne vojne od njih pač spodobi slišati: zahodne zgodbe o divjih »separatistih«, ki so jim ruski mediji sprali možgane, ali vzhodna svarila pred »fašističnimi« hordami, ki hočejo s pomočjo Zahoda etnično očistiti Ukrajino.
Poučen je zlasti zgodovinarkin kratki opis tega, kar se je skozi zgodovino dogajalo v Donbasu, nad katerim zdaj oblasti v Kijevu nimajo nadzora. V tem vzhodnem delu države so bili namreč v obdobju, ko se je sesuvala Sovjetska zveza, tako goreči podporniki ukrajinske samostojnosti in neodvisnosti, da so se »novinarji v zahodni Ukrajini zbali, da lahko vzhod s svojimi nacionalno-osvobodilnimi stremljenji celo prehiti Galicijo«. Rudarji iz industrijsko razvitega Donbasa so bili silna vojska, ki se na demonstracije ni odpravljala zato, da bi ohranila sovjetsko državo, ampak so hoteli novo, bolj socialno pravično Ukrajino. Na kratko in zelo poenostavljeno rečeno: do »proruskega« upora na jugovzhodu države je prišlo šele takrat, ko so v Donbasu dobili občutek, da jim hočejo do njih neprijazne nove oblasti v Kijevu vsiliti nesprejemljiv način življenja, kakor so si ga bili zamislili narodnjaški zahodnoukrajinski nacionalisti.
Zabaven je konec pogovora, ko novinarka sogovornico spomni, da je v svojih delih nekoč zapisala, da bo galicijski ali donbaški separatizem neizogibno pripeljal k zlomu neodvisne Ukrajine. Zgodovinarka dobi občutek, da se mora braniti: »Pred nekaj leti se je zdel scenarij, po katerem se od evropske države odceplja del njenega ozemlja, absolutno nerealističen. Separatizem v Donbasu je bil folklora, tako kot ultranacionalistična gibanja v Galiciji. A ne glede na razlike in to, kar se je dogajalo med tema regijama, si ni bilo možno predstavljati Ukrajine brez ene od njih. Današnja Ukrajina ni nikakor več takšna država, kakor je bila pred tremi leti. Ni mogoče napovedati, kaj se bo zgodilo v naslednjih treh letih«.
Težko je napovedati že, kaj se bo v naslednjih nekaj mesecih pripetilo na notranjepolitičnem prizorišču v tej državi, ki je postala vzorčni primer novega hladnovojnega spopada prek posrednikov. Strelska obračunavanja in bombni napadi na politike so postali del kijevskega vsakdana, predsednika Petra Porošenka meče z oblasti »pritepenec« iz Gruzije Mihail Saakašvili, proti njemu je nekdanja »princesa oranžne revolucije« Julija Timošenko, zdaj pa so se mu uprli še v koalicijski partnerici Narodna fronta, ker je menda osebno odobril kazenski pregon proti korupcije osumljenemu sinu njihovega vplivnega člana in notranjega ministra Arsena Avakova.
A pravo godljo so si oblasti v Kijevu zakuhale tudi na mednarodnem prizorišču. To, da je njihova največja sovražnica Rusija, je jasno vse od takrat, ko so v zadnji revoluciji zmagali prozahodni nacionalisti. A v svoji gorečnosti proti »okupatorjem« so šli v Kijevu tako daleč, da so uspeli celo iz nekdaj največjih prijateljev narediti svoje nasprotnike, če že ne sovražnike. Najlepša ponazoritev tega je novi ukrajinski zakon o izobraževanju, s katerim so hoteli iz šol izgnati ruski jezik, ki je še pred nekaj leti prevladoval v državi. Ker si prosilka za vstop v evroatlantske bratovščine ni mogla privoščiti sprejem zakona, ki bi diskriminiral zgolj en jezik, je ta »univerzalno« udaril tudi po pravicah tamkajšnjih nacionalnih manjšin: Madžarov, Romunov, Moldavcev in Poljakov. Ker je slednjih še najmanj, je bil odziv Varšave precej umirjen v primerjavi z Bukarešto, kjer so začeli odpovedovati visoke dvostranske obiske, ali Budimpešto, ki je kijevskim »izdajalcem, ki so Madžarom zabili nož v hrbet«, napovedala pravo diplomatsko vojno. Če so bili Poljaki še dokaj tiho zaradi šolskega zakona, pa vse od takrat, ko so oblast na Poljskem prevzeli bolj nacionalistični populisti, iz Varšave opozarjajo Kijev, naj umiri konje pri poveličevanju skrajno nacionalističnih junakov iz polpretekle zgodovine, ki se niso borili le proti (zdaj sicer skupnim sovražnikom) Rusom, ampak so množično iztrebljali tudi Poljake.
Madžarska je obljubila, da bo zavrla vse ukrajinske poskuse približevanja Evropski uniji, Poljska pa zagotavlja, da Ukrajina s slavljenjem nacističnih sodelavcev in morilcev Poljakov v EU tako ali tako ne bo prišla. V Budimpešti, kjer nekateri ne morejo pozabiti, kako velika je bila nekoč njihova država, pripravljajo shode v podporo pravici do samoodločbe Zakarpatja, kjer ima kakih 150.000 pripadnikov tamkajšnje madžarske manjšine že potne liste svoje »prave« domovine. Poljski diplomati v Ukrajini razlagajo, da je Lviv (po poljsko Lwow, po rusko Lvov, po nemško pa Lemberg) tako ali tako poljsko mesto, iz Varšave pa zahtevajo vrnitev nekdanjega lastništva poljske katoliške cerkve in odstavitev ukrajinskih politikov, ki so »protipoljsko« usmerjeni. »Tako kot zdaj z nami govorijo Poljaki, tako niso z nami govorili celo iz Moskve. Tak vtis imam, da načrt o razdelitvi Ukrajine ne rišejo v Moskvi, temveč v Varšavi,« je pred dnevi izjavil poslanec ukrajinskega parlamenta Viktor Baloga.
Čeprav v teh koncih ni lahko karkoli napovedati, se številni pošteno trudijo. Tako je v zadnjem času že nekaj komentatorjev »prerokovalo« Porošenku, da bo na oblasti ostal le še do konca tega leta, ker da so se ga naveličali celo njegovi zahodni »pokrovitelji«. Bolj radikalni pa se bojijo, da bosta silna ukrajinska »uspešnost« pri kvarjenju odnosov s svojimi sosedami, članicami EU, in njihov čedalje bolj »prijazen« odziv na ukrajinske bedarije pripeljala do tega, da Ukrajina ne bo ostala le brez Krima. Donbas je tako ali tako na poti, da postane še eno od območij »zamrznjenega konflikta«, ki so vzniknila na postsovjetskem prostranstvu. Hkrati pa sodeč po vsem tem, kar se je že do zdaj zgodilo, ni nujno, da je nekdo popolni norec, če vam povsem resno razlaga, da si bodo po zgledu na Rusijo, ki si je že »vrnila« svoj nekdanji polotok Krim, nekaj podobnega na Madžarskem zaželeli v Zakarpatju, v Romuniji v Bukovini, na Poljskem pa v Volinjski regiji.
