Tiskane izdaje
Lep dokaz tega, kako bizarno nepomembne so besede pri »utemeljevanju« vnaprej določene smeri enoumnega razmišljanja, ponujajo redne tiskovne konference ameriškega zunanjega ministrstva. Včasih se opazovalec teh ustaljenih ritualov ne more načuditi, kako nekaj tehtnih novinarjev, kakor je na primer poročevalec agencije AP Matt Lee, ohrani resnost med postavljanjem jasnih, enoznačnih in običajnemu smrtniku povsem razumljivih vprašanj, na katera se tiskovni predstavniki State Departmenta izmotavajo s tako nemogočimi birokratsko puhloglavimi piruetami, da se jih v svojem smešenju oblastniške frazeologije ne bi sramovali niti takšni »marksistični« klasiki, kakor so bili bratje Marx.
Za pravega ameriškega domoljuba bi morali biti sramotno, za ostale pa vsaj poučno, kako se je tiskovna predstavnica Jan Psaki pred časom izvijala na Leejeva vprašanja o tem, kako si bodo ZDA potem, ko za mučenje ni nihče in ne bo nihče kazensko odgovarjal, še drznile komurkoli na svetu še karkoli pridigati o spoštovanju osnovnih človekovih pravic in mednarodnih pravnih norm. Ne le njena, ampak tudi njenih kolegov utemeljevanja uradnih ameriških pogledov na ukrajinsko krizo se zdijo kdaj kot kak skeč legendarnih britanskih Monty Pythonov (en sam, poučen primer), njeno slalomiranje na »naivno« Leejevo vprašanje o tem, zakaj afganistanskih talibov Washington noče razglasiti za teroristično organizacijo, pa so opazili celo nekateri vodilni korporativni mediji, ki se burkam v režiji tiskovnih predstavnikov State Departmenta običajno izognejo. Jedro tega, enega bolj svežih »psakizmov«, kakor so v novih socialnih medijih že poimenovali retorične »mojstrovine« tiskovne predstavnice zunanjega ministrstva, je: »Talibi sicer izvajajo teroristične napade, a to še ne pomeni, da so teroristi.« Za naivnega gledalca je to nekaj takšnega, kakor da bi sodnik na koncu razprave najprej naštel umore, ki jih je zagrešil obtoženec, potem pa izjavil, da to še ne pomeni, da je morilec. Le nekdo, ki ne ve nič o »lingvističnem« ozadju sprenevedanja Psakijeve, v tovrstnih utemeljitvah ne opazi zadrege ameriške administracije, ki se uradno menda že vrsto let umika iz Afganistana, a si noče zapreti vrat za pogajanja s svojim izvornim »detetom«, doslej njihovim največjim tamkajšnjim sovragom, ki se bo navkljub silnim ameriškim in zavezniškim naporom iz te »upravičene« vojne zahodne civilizacije izvlekel kot eden od najvplivnejših igralcev na regionalnem prizorišču.
A težav s poimenovanjem nimajo le uradni tolmači političnih odločitev, ki se zdravi pameti ne zdijo pretirane smiselne, budnejši spremljevalec tovrstne burleske opazi tudi v proizvodih sedme sile, ki bi morala svojim ovčicam ne le posredovati umetelnosti oblastniškega novoreka, ampak jim zlasti razložiti, kaj ta pomeni. Tudi dajanje imen ni univerzalno, ampak še kako povezano z nacionalnimi interesi države, od koder prihaja samooklicani »neodvisni« medij. Za uradni Kijev so tisti, ki so jim pokazali zobe na jugovzhodu Ukrajine, teroristi. Zahodni podporniki novih »proevropskih« in »proatlantskih« ukrajinskih oblasti so bolj umirjeni, ko te taiste »teroriste« imenujejo »proruski separatisti«. Bolj uravnoteženi opazovalci jim bodo rekli "»uporniki«, njihovi navijači pa jih že imenujejo »oborožene sile« Donecke oziroma Luganske ljudske republike. Še lepše je to zadrego pri poimenovanju določenih političnih skupin opaziti takrat, ko pride do kakega oboroženega obračuna v ruski republiki Čečenija. Čeprav bodo odgovornost za napad prevzeli pripadniki mednarodnih organizacij, ki so tudi na Zahodu uradno razglašene za teroristične in bi njihovo podobno početje nekje na zahodu enoznačno obsodili kot gnusni teroristični napad, bodo zahodni mediji o tovrstnem dogajanju v Čečeniji običajno poročali kot o napadu upornikov. Cinik bi dodal, da pač niso imuni na staro reklo o tem, kako se v tvojih očeh dvigne ugled tistega, ki postane sovrag tvojega sovraga.
