Tiskane izdaje
Cirkus, ki ga nekdanji zavezniki iz druge svetovne vojne zdaj uprizarjajo okoli letošnjega jubilejnega praznovanja domnevne zmage nad nacizmom, ni le žalitev za vse tiste, ki so se proti temu ultimativnemu Zlu 20. stoletja tudi zares borili, temveč zlasti za desetine milijonov žrtev italijanskih, nemških, avstrijskih, slovenskih, hrvaških, ukrajinskih, japonskih, itd., itd., rasističnih iztrebljevalcev človeštva.
Bojkot, ki so ga nekdanji zahodni zmagovalci in poraženci napovedali obeležitvi 70. obletnice zloma nacistične Nemčije v naslednici nekdanje Sovjetske zveze − največje žrtve takratnega terorja −, bi bil najbrž upravičen, če bi držala le zgodba, ki jo o agresivni in ekspanzionistični politiki Moskve zdaj razširjajo zahodna medijska trobila. A za plesanje tanga sta vedno potrebna dva, je že v času prejšnje hladne vojne odkrito priznal hollywoodski igralec, ki je na stara leta postal tudi predsednik ZDA. Da se na Zahodu nismo nič naučili od Ronalda Reagana, priča sedanje zatiskanje oči pred početjem »naših« protiruskih zaveznikov, ki odkrito častijo »lik in delo« nekdanjih pomagačev nacističnih okupatorjev. Naš novi Drang nach Osten pač upravičuje vsa sredstva, medtem ko je sovragova zaščita nacionalnih interesov avtomatično razglašena za agresijo.
To norčevanje iz zgodovine ni nič novega, čeprav v šolah dandanašnji ne poučujejo, kako so v ZDA po drugi svetovni vojni izkoristili nacistične klavce pri razvoju sodobnega orožja, osvobodili japonske vojne ujetnike, da so se lahko borili proti nekdanjemu zavezniku Vietnamu, ali kako je na primer legendarni Walt Disney zaposloval nemške vojne zločince ali kako je ameriška republikanska stranka dolga leta podpirala tako hrvaške ustaše kot ukrajinske banderovce. Zato druga hladna vojna, ki smo ji zdaj priča, zgolj ponavlja že videni spopad za interpretacijo zgodovine, ki se je nekoč kazal že v tem, da se veliki protinacistični zavezniki niso v vseh teh letih mogli niti dogovoriti, kdaj so zares zmagali oziroma kdaj sploh praznovati dan zmage nad nacizmom.
Nacistična Nemčija je dejansko kapitulirala že 7. maja 1945, ko so v francoskem mestu Reims dokument o brezpogojni vdaji nemškega Reicha podpisali poraženca, generalpolkovnik Alfred Jodl in admiral Karl Dönitz, ter zmagovalca, ameriški general Walter Bedell Smith in njegov sovjetski kolega Ivan Susloparov. A ker se je končna različica tega dokumenta, ki so ga pripravili Američani, razlikovala od osnutka, ki je bil usklajen tudi s Sovjeti, so ti protestirali, zato so postopek naslednji dan ponovili na sedežu sovjetskih vojaških oblasti v Berlinu. Tokrat se je na sovjetski strani pod dokument podpisal eden od njihovih največjih junakov, maršal Georgij Žukov, ceremonija pa se je končala tik pred polnočjo po tamkajšnjem času. Zato zahodne zaveznice še danes praznujejo nacistični poraz 8. maja, v Sovjetski zvezi pa so zaradi časovne razlike, saj je v času podpisa v Moskvi že napočil naslednji dan, krvavo zmago nad nacizmom praznovali 9. maja. Datum je v času prve hladne vojne dobil tudi ideološki pomen, zato so vzhodnim Nemcem dovolili, da 8. maja praznujejo »dan osvoboditve«, le v letih 1950−66, baltske države pa so takoj po »osvoboditvi« izpod sovjetskega jarma uradno praznovanje dneva zmage s »sovjetskega« 9. prenesle na »evropski« 8. maj. Nekaj podobnega so zdaj storili tudi v Ukrajini, kjer pa bodo letos menda praznovali kar oba dneva.
Nekatere države, ki so se izpod škornja nacistične Nemčije iztrgale že prej, praznujejo svoje »dneve osvoboditve«: Danska in Nizozemska 5. maja, v »prvi žrtvi« fašizma, Italiji, pa so se odločili, da bodo svoj praznik »Festa della Liberazione« obhajali že 25. aprila, ko so Američani zlomili nemško vojsko v Milanu in Torinu, čeprav so bile Benetke osvobojene šele tri dni pozneje. Podobna arbitrarnost velja tudi za veliki praznik zmage nad nacizmom, ki je zdaj postal tarča spopadov med naslednicami nekdanjih osvoboditeljev. Druga svetovna vojna se namreč na začetku maja 1945 še ni končala, zato tako Američani kot Britanci praznujejo še en dan zmage: zmage nad Japonsko. A tudi ti dve državi, ki sta še vedno tesni zaveznici, se nista mogli dogovoriti, kdaj naj praznujeta poraz nacistične Japonske. V Veliki Britaniji uradno svoj »V-J day« tako obhajajo na veliki šmaren 15. avgusta, ko so Japonci napovedali vdajo, v ZDA, kjer se tega dogodka zaradi časovnih razlik neuradno spominjajo dan prej, pa praznujejo šele 2. septembra, ko so v Tokijskem zalivu na krovu ameriške vojne ladje USS Missouri Japonci tudi zares podpisali kapitulacijo.
