Pasje življenje? Ah, kje, življenje!

Svojim »znancem« ni risal emojev ali se priklopil na facebook, temveč je pomigal z repom ali grdo zgubal svoj smrček.
Objavljeno
27. december 2016 11.47
Klara Škrinjar
Klara Škrinjar
Se spomnite tistega simpatično prismuknjenega oglasa, v katerem je cela družina zbrana doma, a vsak njen član potopljen v svoj svet - komunikacij? Vsak visi na svojem »gadgetu«, predan interakcijam, ki mu jih ta ponuja. Vsak zase je sam sebi dovolj, a kljub temu vsi skupaj sestavljajo (popolno) celoto. No, popolnost je v oglasnih sporočilih tako ali tako nereferenčna kategorija. Pa vseeno.

Karikiranih prizorov zgoraj opisane situacije je ogromno. Ampak, ne, to ne bo moralističen song o tem, kako razčlovečeni postajamo, kako tonemo v družbo individuumov, kako pozabljamo, kakšne barve oči imamo, zaradi tega, ker vsak zase buljimo v svoje »pametne« naprave. Dejansko - nimam nič proti njim. Ponujajo nam neskončna polja zanimivih vsebin, odkritij, tešitev radovednosti ... da jim tako rekoč ničesar ne zamerim. Ja, v redu, včasih grdo pogledam »družbo«, ko se mi zdi, da je vseeno malce preveč odsotna iz skupnega sveta oziroma sveta, ki si ga delimo. Ena brca pod mizo, in svet gre naprej. In ja, tudi jaz včasih dobim brco. In res gre vsakič znova svet naprej.

V reklami, ki sem se je te dni spomnila, sledi situaciji virtualnemu svetu predanih družinskih članov prizor, v katerem družinski kuža želi na sprehod. Sam namreč ne zna uporabljati pametnega telefona. In ne obvlada tehnologije, s katero bi lastniku javljal, kdaj dejansko mora malce na zrak. In v bližnji grm. Pustimo poanto oglasa, a te dni, ko sem bila nekoliko več kot sicer v zaprtih prostorih, ali bolje rečemo, ko sem bila nekoliko manj zunaj, kot v vsakdanu zadnjih let, me je obšla misel, kako pomembno je ravnotežje. Verjetno vsega, v kar se podajamo in vsega, v čemur se uresničujemo.

In ravno živali, s katerimi živimo, imajo to čarobno moč, da nas, če se dobro zazremo v njihove oči, akcije in reakcije, učijo nečesa, na kar v kakofoniji podatkovnega balasta, ki nas obkroža, hitrosti informacij, otopelosti od drvenja življenj tako radi pozabljamo. In vse bolj izgubljamo. Zavedanja, da smo del narave.

Vsak dan te večkrat zbezajo na zrak. Hvala za tole, sem Lanu vsakič rekla. Hecno, kako sem bila vedno znova navdušena nad tem, da sem si vzela čas in skočila iz stanovanja. Še pred leti, ko še nisem živela v Ljubljani, ko sem se cepila proti klopnemu meningitisu, me je zdravnik vprašal: A ste prepričani? Ker - kolikokrat pa ste v gozdu? Vsak dan! sem mu odvrnila.

No, na vsakem sprehodu me je Lan opomnil na nekaj povsem elementarnih dejstev, denimo, da se mačka pač boji psa in da bo pes vedno vsaj s kotičkom očesa ošvrknil izzivajočo v lok se nagrmadeno živalco. Tako je počel tudi sam, še zlasti zdaj, ko mu stare kosti niso več dopuščale bolj poskočne reakcije. In vedno sem vedela, da se bo polulal na zanj točno določenem kraju (o katerem se meni sanjalo ni) in s točno določenim razlogom. Skoraj cirkuško je vihtel uhlje ob srečanjih s svojimi prijatelji ali ob pogledu na (ne)znane grmade pred seboj. Ter vohljal in bral sporočila svojih prijateljev, ne glede na to, kaj bom jaz na to porekla. In ni jim puščal raznih emojev ali se zato priklopil na facebook, temveč je namesto tega pomigal z repom ali grdo zgubal svoj smrček ter na svojem hrbtu mojstrsko, a v hipu, naredil irokezo.

In vse to je počel - iskreno. Dirjal v krogih od veselja, da bi nam pokazal, kako zadovoljen je, ko smo vsi skupaj, hupal na ves glas na svojo igračo, grizel žogo ter si jo, tudi sam, metal naokrog, »po moško« naskakoval svojo blazino, se ob večerih stiskal čim bliže k nam in tako govoril, da mu neznansko ugajata družba in crkljanje ... Iskrenost je bila tista, ki je prav tako kot svež zrak vedno znova butala vame. In soočenje z njo je bilo neizmerno dobro in blagodejno.

Odšel je. »F*** off, ta svet!!!« mi je včeraj nehote ušlo na sprehodu čez Golovec. Ampak, ja. Odšel je. Ker je del narave. Tako kot mi vsi, ki nekoliko pozabljamo na to. »Živali ne delajo načrtov za prihodnost, tako, kot to počnemo ljudje. Živali živijo za ta trenutek, za tukaj in zdaj,« mi je dejal veterinar in odprl okno življenjskemu ciklu. Smrti in življenju. Tako sem ga lažje spustila. In je odšel. A v novoletni voščilnici pustil najlepše želje za moj svet brez njega. Iskrenost čustev. Pristnost komunikacije. Zvestoba svojemu biti. In pripadnost domačemu »krdelu«. Tukaj in zdaj. Danes. In s tem vedno.


***

Blogi, ki jih pišem, so običajno prepredeni z mojim opazovanjem komunikacije in posredovanj sporočil v sodobnem svetu. Tokrat sem se inherentno, zavoljo dejstva, da sem izgubila pomembnega prijatelja, s katerim sva se pogovarjala vsak dan, ustavila pri njemu.

Ker mi nekako še vedno ne uspe zvoziti niti ure dneva brez misli nanj in noči, ne da me obišče v sanjah. Le kdo bi si mislil ... Najtežje je ob jutrih. Ko odprem vrata spalnice, me nihče ne pogleda izpod čela, če sem nekoliko prepozna. Ali pa nihče ne obrne glave vstran, ko vstanem še ob temi. In nihče ne počasi in na »vsa usta« zazeha, ko poskušam uveljaviti svojo voljo. Predvsem pa je tiho. Vse naokoli. Ko pridem domov. Tiho je. Ni trepljajev z repom. Ni moledovanja za grižljaj večerje. In, ja, smrčanja. Tudi tega ni. Ni ... Pač, kar naenkrat ni. Nič več.