Tiskane izdaje
V vse bolj hektični, zmerjaški in kontroverzni ameriški predsedniški kampanji je skoraj nemogoče najti kako omembe vredno temo, o kateri se zagrizena in hudo sprta tekmeca Hillary Clinton in Donald Trump vendarle vsaj približno strinjata. A da je to vendarle mogoče, je te dni opozoril eden mojih najljubših ekonomistov, nobelovec Joseph Stiglitz: oba omenjena pretendenta za najvplivnejši politični fotelj na planetu nasprotujeta multilateralnemu transpacifiškemu trgovinskemu sporazumu (TPP), ki so ga Američani po sedmih letih pogajanj naposled sklenili z 11 državami pacifiškega bazena, zadeva pa še čaka na ratifikacije.
Spomnimo: februarja letos so TPP v novozelandskem Aucklandu podpisali Avstralija, Brunei, Kanada, Čile, Japonska, Malezija, Mehika, Nova Zelandija, Peru, Singapur, ZDA in Vietnam. Zelo zanimivo je pogledati, koga iz pacifiškega bazena pri TPP ni zraven. Navedimo le težkokategornike: Kitajsko in azijske tigre: Južno Korejo, Tajvan, Indonezijo ...
»Edina dobra stvar te [predsedniške] kampanje je, da sta tako Trump kot Clintonova dejala, da sta proti TPP,« je Stiglitz z nasmeškom izjavil za ameriški poslovni spletni portal Inc. »Veste, Hillary je za trgovino in tudi sam sem za trgovino in globalizacijo. Vendar pa mora ta ščititi naše državljane, ne le njihova delovna mesta, pač pa tudi njihovo zdravje, okoljske in gospodarske predpise, dostop do zdravil po razumnih cenah itd. − ta trgovinski sporazum, TPP, pa deluje prav v nasprotno smer,« je pribil Stiglitz, za katerega ostaja tudi »nerazumljiva skrivnost,« zakaj je sam predsednik Obama tako zagret za uveljavitev TPP.
Po taki eksplicitni in kritični omembi aktualnega prvega prebivalca Bele hiše je izkušeni urednik Inc.com James Ledbetter nato manj kot petminutni pogovor z uglednim ekonomistom seveda spretno napeljal še na drugo za Američane in svet zelo aktualno temo: razlike med ekonomskima programoma demokrata Obame in verjetne demokratske predsednice Hillary.
Tu ni veliko dodati: Obama je stopil na čelo ZDA januarja 2009, ko se je ta močna država opotekala nad breznom največje recesije v zadnjih 80 letih. Stiglitz je prepričan, da na začetku mandata tudi zaradi resnosti razmer ni želel delati revolucije in ni poslal v zapor nobenega od bankirjev, obenem pa poudarja, da je aktualni predsednik ostal še kar zvest mantri o vsesplošnih koristih svobodne trgovine in globalizacije iz 90. let prejšnjega stoletja. »To se mi zdi nespametno, saj o teh stvareh zdaj vemo več kot v letih 1992 ali 1993.«
Profesor z newyorške univerze Columbia, ki ga je revija Time leta 2011 uvrstila med 100 najbolj vplivnih ljudi na svetu, na ameriškem političnem zemljevidu pa verjetno figurira nekje na meji med levičarjem in skrajnim levičarjem, sicer poziva k preobratu (sliši se sicer malce naivno) tudi pri fokusu ameriških privatnih korporacij, predlaga jim več dolgoročnih vlaganj in manj običajne kratkoročne žetve dividend in odkupov delnic.
Stiglitz še opozarja, da ZDA nimajo vključujoče ekonomije, velike so razlike v plačah med moškimi in ženskami, vprašljiva je pravica do bolniškega dopusta. Od Hillary zato pričakuje spremembe, več vlaganj v izobraževanje, tehnološke raziskave, razrešitev študentskih dolgov − vse skupaj bi okrepilo ameriško gospodarstvo in ameriško družbo naredilo bolj vključujočo. Predsedniški kandidatki pa svetuje tudi okrepljene naložbe v infrastrukturo. In prav tu nastopi zanimiv moment, saj tudi Clintonova pri gospodarskih prioritetah stavi na iste adute. Recimo maja letos je napovedala načrt, »ki je obsežen, v nekaterih delih večji od tega, kar je naredil predsednik Eisenhower, ko je oblikoval zvezni avtocestni sistem«, je megalomansko napovedala maja letos in hkrati obljubila, da bo v prvih stotih dneh v Ovalni pisarni kongresu predložila infrastrukturni program, težak kar 275 milijard evrov (mimogrede: to je kakih 25 slovenskih državnih proračunov).
Hm, po tako usklajenih priporočilih med demokratsko predsedniško kandidatko in uglednim nobelovcem me ne bi posebej začudilo, če bi Stiglitz, ki je bil svoje dni tudi uradni šef ekonomskih svetovalcev predsednika Billa Clintona, nekoč podobne naloge opravljal tudi za njegovo soprogo, verjetno predsednico Hillary.
Predpostavljam, da bi predvsem slednji to zagotovo zelo ustrezalo, še sploh, če bi to lahko napovedala še pred volitvami − s tem bi namreč novembra na volišče, sebi v prid, lažje spravila razočarane pristaše iskrenega kritika ameriškega modela kapitalizma Bernieja Sandersa. Ti v njej, sploh ne neupravičeno, vidijo sponzoriranko in advokatinjo bogatih investicijskih bank a la Goldman Sachs in drugih razvpitih ikon ameriškega visokega kapitala z Wall Streeta.
