Tiskane izdaje
Bolj ko reklamirajo feminizem hollywoodske »barbike«, slabše je. Ker so od njega oddaljene kot satelit Philae od Tromostovja.
Hudičevo sporno je, če nekdo, ki nima najmanjšega pojma, kaj je to »običajno življenje«, stresa svoje modrosti kot hrano za ribe v akvarij, kjer smo ujeti povprečneži.
Tak čudovit primer teh dni je izjava Angelina Jolie, ki je dobrotnica 'oh in sploh', davka na vilo pa na primer ne bi plačala. To pa ne. Medicinske sestre pa naj so plačane iz zraka ali pa bo po njihovih mukah posnela kakšen dokumentarec. Disneyland dobrota, da ti je slabo.
Prava klofuta zbistritve je tudi ugotovitev glede dojenja. Ni treba imeti petih doktoratov, da vidiš, da sta dojenje in stik z materjo za otroka najboljša stvar. Vsa napletanja z višjo inteligenco in ne vem čim še, če so otroci dojeni, pa so milo rečeno malce odveč v teh časih.
Ker potem bi se planet kar otepal te visoke inteligence, ker se večina otrok doji in naravno rodi. Če je nekaj dobra biološka in čustvena popotnica, v družbenem smislu pomeni zelo malo. Za otroka je še vedno ključno socialno okolje. Pa smo spet tam. Ženski bo pediater naredil pridigo, naj doji in da je to najbolj pomembno. Šef v službi niti ne bo omenil, da ne misli čakati, da ona doji eno leto ali dlje, in sama naj dobro ve, da so bolniške luksuz. Dojenje ne plačuje njene hrane in položnic. Porodniške za mnoge ni ali pa je skromna. Tiste, ki živijo udobno in imajo finančno podporo, marsikdaj ošvrknejo s kotičkom oči »lene matere«, ki otroku potisnejo flaško. Sanja se jim ne, kako je, če ne veš, ali boš imel za naslednjo najemnino.
Še hujše stvari se dogajajo v naši sosednji Hrvaški. Zdravniki, ki so se, mimogrede, brezplačno šolali v Titovi Jugoslaviji, so spoznali, da abortusov, te zakonske pravice žensk, ne bodo izvajali. Od nekod se je zbudila njihova katoliška vest.
Zdravnike je treba razumeti in spoštovati, opravljanje abortusa je nedvomno tudi zanje travmatična izkušnja s posledicami. Ampak zakaj potem, kot navajajo novinarji, abourtuse opravljajo v zasebnih ordinacijah in za to zaračunajo? Vest se očitno da (pod)kupiti. Podobne težave glede abortusa se napovedujejo v Španiji, državi, kjer je Cerkev dolga desetletja zaželene otroke kradla materam, v sedanjosti, ne pred petsto leti. Tudi v Čilu so se dogajale tovrstne grozote.
Ni je ženske, ki bi ji abortus predstavljal »običajen medicinski poseg«. Fizične in čustvene brazgotine so lahko trajne. Ga nekatere res uporabljajo kot obliko kontracepcije? Če že, ne predstavljajo več kot devetdest odstotkov žensk, ki jim je abortus zadnja stvar v življenju, ki bi jo hotele narediti. Izberejo ga, le če imajo hude težave z zdravjem, odnosi ali preživetvenimi okoliščinami.
Res je tudi, da bi mariskatera ženska, ki se odloča za abortus, otroka obdržala, če bi vedela, da to zanjo in za otroka ne pomeni padca na socialno dno.
V Hrvaški poteka ta mesec akcija 40 dni molitve za nerojene. Molitev, kakor ugotavljajo nekatere razsikave, je lahko ljudem v pomoč in oporo.
Ne smemo izključiti možnosti, da je to za kakšnega nerojenega otroka lahko začetek, je pa odločno premalo za nadaljevanje.
Ker je čustveno nabita tema, ki se vrti okoli abortusa, na Hrvaškem povezana s Cerkvijo, se lahko vprašamo, ali je prav, da je Bog v zlatu in ženske v blatu? Koliko otrok bi bilo rojenih in dojenih, če bi se del cerkvenega zlata pretopilo v sklad za socialno ogrožene matere?
Najbrž bi bilo, kot pravi tista znamenita kitica: »Kakor v nebesih, tako na zemlji.« Amen.
