Bosanski novci
sob, 13.01.2018, 12:00
Bosanski novci
Denar si je SDS izposodili na znanem kraju, ob znanem času in od (skoraj) znane osebe.
Kakšen Google, Facebook, Hilton in Ikea?! Kdo so Švica, Nemčija, Skandinavci in Kanada?! Pa NLB, Unicredit in Intesa Sanpaolo?! Nikakršne firme, revne države in predvsem slabi kreditni pogoji.

Če se kje cedita med in mleko, je to gotovo v Bosni in Hercegovini, natančneje v njihovi izredno razvejeni javni upravi. Kako bi si namreč lahko drugače razlagali dejstvo, da je doslej anonimna uslužbenka katastrskega urada v mestecu Prijedor do svojega 32. leta zaslužila toliko milijonov, da jih zmore - kot smo izvedeli pred dnevi - posojati po uporabniku izjemno prijaznih obrestih?

Zadnje dni so medijska poročila polna Dijane Đuđić, mlade dame, ki je bila doslej tako udobno neznana, da jo je celo prvak opozicije Janez Janša menda prvič srečal šele, ko sta podpisala pogodbo, s katero je stranki SDS posodila 450.000 evrov. Še bolj kot sama Đuđićeva pa je skrivnostno vprašanje, od kod ji - ob zelo legitimni predpostavki, da je ni prigarala kot bosanska javna uslužbenka - tolikšna vsota denarja?

Vprašanje, ki si ga v SDS niso postavljali, kar je podobno, kot če bi na cesti od naključnega heroinskega odvisnika za 20 evrov kupili vrhunsko kolo in pri tem slepo verjeli, da ima bicikel čisto poreklo. Bi si denar izposodili od, recimo, Dragana Tošića? Verjetno ne, predvsem zato, ker liki à la Tošić denar posojajo po veliko višjih obrestnih merah in se v primeru neplačila ne zadovoljijo z »manjšinskim deležem« v neki obskurni založbi.

»Jaz sem samo podpisal pogodbo, ki je bila tudi javno objavljena,« je zatrdil Janša. Ali drugače, denar smo si izposodili na znanem kraju, ob znanem času in od (skoraj) znane osebe. Kar je svojevrsten napredek od neke druge afere, kjer se je kupovalo vojaška vozila za nekaj sto milijonov evrov, pa takratni predsednik vlade tudi ni ničesar vedel o vsebini pogodbe in ozadju posla.

Razkritju posojilne pogodbe so sledili stranki zelo ljubi prijemi preusmerjanja pozornosti, kazanje s prstom na druge, diskreditacija medijev ter novinark in novinarjev, ki so sledili zgodbi, prelaganje odgovornosti ter vztrajno in naključno stresanje dejstev, ki s samo zadevo nimajo prav nič skupnega.

V četrtek so vendarle dojeli, da je kaša prevroča, in so v panični želji omejiti nastalo škodo Đuđićevi vrnili denar in z njo razdrli sporno pogodbo. Skozi sebi zveste medije so dali širni javnosti vedeti, da je s tem zanje zadeva zaključena in da bodo, če bodo pristojni organi ugotovili nepravilnosti, le še plačali kazen. Prst smo dali ven iz marmelade. Konec. Fin.

»E, jok!« bi rekli sonarodnjaki Đuđićeve. Če nič drugega, je SDS politična stranka in se od nje zato (morda naivno) pričakujejo višji moralni in etični standardi kot od (katerekoli) banke, katere osnovni interes je kovanje dobička, in ne služenje javnosti. Zato bi, če bi hoteli biti zgled državljanom in volivcem ter računati na njihovo zaupanje, morali zelo dobro preveriti, s kom in kako poslujejo. Pa niso. Zato lahko le sklonjenih pleš čakajo, da se vihar poleže in si do predvolilne kampanje, ki se bo začela čez nekaj mesecev, izmislijo, kako iz afere Prijedor gate priti ne kot zmagovalci - pač pa kot žrtve. In gotovo si ga bodo.

V duhu teoretikov zarote pa bi lahko celo dopustili možnost, da so si afero s posojilom v SDS podtaknili kar sami in s »posojilnim spodrsljajem« odvrnili pozornost od ustavne obtožbe predsednika vlade, kjer so se znašli v vlogi brodolomca na samotnem otoku, brez enega samega glasu podpore zunaj lastne stranke.

Bosanski novci

Posojilo pri Đuđićevi morda ni bila tako pametna rešitev. Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor