Tiskane izdaje
Pomenek je nekako obležal in po nekaj dneh sem ugotovila, da je potiskani papir z mladinskega oddelka knjižnice odležal dovolj dolgo, da ga ne morem biti več naveličana, in da od mene zahteva, naj ga ponovno obiščem, saj sledi nekaj najpomembnejših spominov iz mojega otroštva ne vodijo v svet snovnih reči, marveč med platnice nekaterih knjig. In tako sem se z obveznega knjižničnega obiska, ki je na vrsti pred vsakim poletnim oddihom, vrnila opremljena z eno izmed svojih otroških klasik, Agnes Cecilijo švedske avtorice Marie Gripe. Vse drugo se je odvilo po principu Proustovih magdalenic − samo od sebe.
Vrnil se je predvsem spomin na to, da še preden nastopi obdobje, ko naš okus postane naš socialni kapital in naša izbira nekaj, kar ne služi samo navznoter, marveč tudi navzven, obstaja ljubezen do branja. Da vznikne davno prej, preden se na izust naučimo naslove in izbrane citate klasikov, od katerih smo jih v resnici prebrali ravno toliko, da se nas ne da razkrinkati ob prvem poizkusu. Ljubezen, primerljiva z ljubeznijo do katere koli druge oblike komunikacije, od pogovora do poljubljanja. Ljubezen, ki kot vsaka druga vznikne iz gole potrebe. Iskrene in silovite potrebe po tem, da bi se z nekom kakovostno pogovorili.
Ena mojih najzgodnejših izkušenj s svetom človeških reči, ki je preživela tudi prehod v odraslost, je absolutna nepripravljenost govoriti in pripovedovati, s tem pa tudi, če ne še bolj, poslušati. Zato vem, da je pravica do pogovora nekaj, kar si je v poplavi govornega grušča treba mukoma izboriti, razen če si že vnaprej pripravljen privoliti v osamljenost.
Odrasli ljudje smo privilegirani. Naša svoboda gibanja je v primerjavi z otroško podeseterjena. Če smo vsaj malo pogumni in radovedni, lahko opuščamo, kar nam ne ustreza, in če nam je dopuščeno, se lahko oprimemo tistega, kar nam. Otrok pa je vsaj nekaj časa bolj ali manj obsojen na to, da bo ostal tam, kamor so ga postavili drugi. Zato je s tem vred obsojen tudi na svoje sogovornike. In na to, da ji jih išče tam, kjer mu tega nihče ne prepoveduje. Na primer v knjižnici.
Zato sem se ob hipni vrnitvi k svoji otroški bibliografiji najjasneje ovedla predvsem tega, da ob vsem vedenju (tistem hranljivem in tistem, ki ga bomo skozi leta negotovo prevpraševali), s katerim nas zalaga družina, in ob vsem znanju, za katero nas poskuša razrahljati šolski sistem, obstaja razumevanje, za katero ne verjamem, da se da posredovati kakorkoli drugače kot z branjem (lažem, v resnici sem prepričana, da se ga da posredovati vsaj še s filmi in glasbo, le da to ni predmet zaokroženega spomina, ki se mi danes vsiljuje).
In tega, da bo v poplavi nevrotični odraslih, ki okoli tebe mrzlično poskušajo voditi svoja življenja in pri tem poskrbeti tudi za tvoje, in otrok, ki jim enako kot tebi ni niti približno jasno, kaj se dogaja, pisatelj vedno najboljši sogovornik, saj mu njegovo izjavljalno mesto omogoča blažen mir brez motenj, ki ga človek potrebuje, kadar bi rad bil dober. Mir, ki nas ne sili v to, da bi se nereflektirano odzivali, ki nam omogoča, da razmislimo, kaj je tisto, o čemer se nam zdi smiselno razpravljati, in kaj je tisto, kar bi resnično radi posredovali. Mir, ki nas ne spravlja v zagato, ki nas ne ohromi in ki onemogoča vse dejavnike, ki bi nas lahko preplašili, s tem pa v nas izzvali redko prijeten gon po preživetju. In da bo pisatelj vsaj načeloma tudi nekdo, ki mu komunikacija predstavlja vrednoto in ki je v svetu molčečih, enko kot ti, obupno sestradan pogovora. Tisti, ki nam bo skoraj gotovo pred starši, kaj šele prijatelji, ponudil obet neskončnega olajšanja, po katerem hlastamo vse življenje, da nismo prvi, ki mislimo določene misli, in edini, ki izkušamo določene občutke.
Zato se mi zdi pomembno, da nekje vsaj enkrat izrazim svojo globoko hvaležnost avtorjem nekaterih knjig, predvsem tistim, ki so se odločili otrokom zaupati dovolj, da so z njimi delili, kar je zapletenega in zahtevnega, in niso vztrajali pri malenkostnih zapletih s sfiženo rojstnodnevno torto ali izgubljeno igračo. Tistim, ki so razumeli, da otroci najbolj lakomno potrebujejo ravno tisto, česar je v njihovem življenju premalo, to pa skoraj gotovo niso banalije. Tistim, ki so okrepili mojo precej omajano gotovost v to, da je še kje najti razumevajočega, razsodnega človeka, le iskati je treba. Predano in zavzeto. In ne obupati − pa ne zato, ker obupujejo samo slabiči, marveč zato, ker obupati pomeni privoliti v življenje, kakršnega si je težko želeti živeti.
